VIDEO: Junija molimo za ostarele in tiste, ki jih Bog kliče k posvečenemu življenju

Cerkev po svetu | 04.06.2016, 06:14 Marta Jerebič

Da bi ostareli, odrinjeni in tisti, ki nimajo nikogar, tudi v velikih mestih našli priložnost za srečanje in solidarnost. Tako se glasi splošni molitveni namen za mesec junij.

»Gospod nas nikoli ne zavrže. On nas kliče, naj mu sledimo v vsakem življenjskem obdobju. Tudi starost vsebuje milost in poslanstvo, pravo poklicanost od Gospoda.« To so bile besede papeža Frančiška med katehezo 11. marca 2015. Takrat je poudaril, da obdobje starosti ni še čas, da bi odnehali, »potegnili vesla v čoln«. Nedvomno pa je drugačno od prejšnjih in nekoliko ga je treba tudi »izumljati«, kajti naše družbe niso pripravljene, ne duhovno ne moralno, da bi mu dale njegov polni pomen. Starostnike je sveti oče povabil: »Postanimo tudi mi nekoliko pesniki molitve: uživajmo v iskanju svojih besed, prilastimo si tiste, ki nas jih uči Božja beseda. Molitev starih staršev in starostnikov je za Cerkev velik dar! Je bogastvo … in prav tako je injekcija modrosti za celotno človeško družbo«, predvsem za tisto, ki je preveč zaposlena, zavzeta, raztresena. Velik vernik pravoslavnega izročila iz prejšnjega stoletja Oliver Clément, je povedal: »Civilizacija, v kateri se več ne moli, je civilizacija, v kateri starost nima več smisla. In to je grozljivo. Mi predvsem potrebujemo ostarele, ki molijo, kajti starost nam je dana ravno za to.«

Papež je takrat sklenil z besedami: »Kako bi rad Cerkev, ki izziva kulturo odmetavanja s prekipevajočim veseljem novega objema med mladimi in starimi! To je tisto, kar danes prosim Gospoda, ta objem.« Med jutranjo homilijo 5. novembra 2013 pa je papež spomnil, da so bili prvi poklicani prav odrinjeni: »Cerkev ni Cerkev le za dobre osebe.« Povabljeni smo vsi mi, grešniki. In nato oblikujemo skupnost z različnimi darovi. Vsakdo ima namreč kakšno vrlino in praznuje se le s celostno udeleženostjo. Brez le-te ni mogoče razumeti krščanskega življenja. Na praznovanju se ni mogoče zaustaviti samo ob treh ali štirih osebah, ki jih poznam. Tega se v Cerkvi ne sme delati, je poudaril papež Frančišek. Ali vstopiš z vsemi ali pa ostaneš zunaj. Ne moreš delati selekcije. Cerkev je za vse, začenši z najbolj odrinjenimi.

Junija smo povabljeni tudi k molitvi po namenu za evangelizacijo. Ta se glasi: Da bi semeniščniki, novinci in novinke našli formatorje, ki živijo evangeljsko veselje in jih lahko z modrostjo pripravijo na njihovo poslanstvo. »Nujno je, da se semeniščnikova dobra volja in iskrene želje srečajo s formacijo, ki je človeško trdna, duhovno globoka, intelektualno bogata in pastoralno raznolika.« Tako je poudaril papež Frančišek med srečanjem s kenijskimi škofi 16. aprila 2015. Odgovornost formatorjev je, da gojijo rast duhovnih poklicev. Tudi 14. aprila 2014 med srečanjem s člani skupnosti Papeškega kolegija Leoniano je sveti oče poudaril, da so »štirje stebri formacije« krepko duhovno, resno intelektualno, skupnostno in apostolsko življenje. Vsi štirje stebri so pomembni. Če manjka le eno, formacija ni dobra.

Semeniščniki se ne pripravljajo, da bi opravljali nek poklic. Ne bodo postali funkcionarji nekega podjetja ali birokratskega organizma. Postati morajo pastirji po podobi Jezusa, Dobrega pastirja. Biti kot On in biti sredi njegove črede, da bi pasli njegove ovce. To je njihova poklicanost. Postati »dobri pastirji« po podobi Jezusa je nekaj prevelikega za našo majhnost, je še dodal papež: »Res je, je preveliko, toda ni naše delo! Je delo Svetega Duha, z našim sodelovanjem. Gre za to, da ponižno ponudimo sami sebe, kot glino, ki jo je treba oblikovati, da bi jo lončar, ki je Bog, obdelal z vodo in ognjem, z Besedo in Duhom.«

Slovenski molitveni namen ta mesec pa nas vabi, da bi molili za tiste, ki jih Bog kliče k posvečenemu življenju, da bi sprejeli Njegovo povabilo. V papeževi poslanici za 53. svetovni dan molitve za duhovne poklice beremo: »Vsak duhovni poklic v Cerkvi ima svoj izvor v sočutnem Jezusovem pogledu.« Božji klic pa pride po »posredovanju skupnosti«. Duhovni poklic se torej rodi v Cerkvi. Nihče ni poklican izključno za neko določeno območje in ne za neko skupino ali cerkveno gibanje, ampak je poklican »za Cerkev in za svet«. Ko mlad človek odgovori na klic, se mu razširi tudi lastno cerkveno obzorje in lahko razločuje med različnimi karizmami. Skupnost na ta način postane dom in družina, kjer se rodi duhovni poklic. Duhovni poklic, nadaljuje papež Frančišek, v Cerkvi tudi raste in navsezadnje ga Cerkev tudi podpira. Sicer pa so vsi verniki poklicani, da se zavedajo cerkvenega dinamizma duhovnih poklicev, da bodo tako skupnosti vere lahko postale materinsko naročje, ki sprejema dar Svetega Duha. »Materinskost Cerkve se izraža po vztrajni molitvi za duhovne poklice ter z vzgojnim in spremljevalnim delovanjem tistih, ki zaznavajo Božji klic.«