Praznik Srca Jezusovega
Cerkev na Slovenskem | 03.06.2016, 07:44 Marta Jerebič
V Katoliški Cerkvi danes obhajamo slovesni praznik Srca Jezusovega. Praznik ni datumsko določen, saj ga praznujemo osem dni po prazniku svetega Rešnjega telesa in krvi.
Pomen in vsebina praznika skušata prodreti v jedro Kristusove skrivnosti, iz katerega po verovanju in nauku Cerkve pritekajo vsa velika dela za naše odrešenje, posebno pa Kristusova daritev na križu.
Prvi vir, povezan s češčenjem Jezusovega Srca, se omenja v Novi zavezi in govori o apostolu Janezu, ki se je naslonil na Jezusove prsi (prim. Jn 13,15; 21,20).
Češčenje Jezusovega Srca so širili srednjeveški mistiki, posebej sveti Bernard, sveti Bonaventura in sveti Bernardin. V tistem času so nastale tudi številne pesmi, litanije in upodobitve. V 14. stoletju se je pobožnost nekoliko zmanjšala, znova pa so jo poživili v 16. in 17. stoletju. Za to ima pomembno zaslugo Janez Eudes, ki ga je papež Pij X. imenoval za začetnika liturgičnega češčenja Srca Jezusovega.
Češčenje se je spodbujalo in širilo tudi z videnji mistikinje svete Marjete Marije Alacoque (1647–1690). Papež Pij IX. (1846–1878) je leta 1856 dovolil praznovanje praznika Srca Jezusovega za celotno Cerkev.
Papež Pavel VI. (1963–1978) je leta 1965 napisal okrožnico Nedoumljivo bogastvo Kristusovo ter ponovno izpostavil pomen češčenja Srca Jezusovega. V povezavi z drugim vatikanskim cerkvenim zborom (1963–1965) se je poudarila povezanost, ki jo ima to češčenje z evharistijo in njenim daritvenim značajem.
Marijino Brezmadežno srce
Praznik Marijinega brezmadežnega srca Katoliška Cerkev obhaja dan po prazniku srca Jezusovega.
Svetopisemski temelji za češčenje Marijinega srca
V drugem poglavju Lukovega evangelija, ki govori o tem, kako so ob Jezusovem rojstvu betlehemski pastirji prihiteli na kraj njegovega rojstva, »našli Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno,« in nato povsod pripovedovali, »kar jim je bilo o tem detetu rečeno«, evangelist značilno pristavlja: »Marija pa je vse te besede hranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Ob koncu pripovedovanja o Odrešenikovi mladosti pa je nazadnje ob Jezusovem zaostanku v templju – kakor refren ob sklepu speva – še enkrat rečeno: Jezusova »mati je vse to ohranila v svojem srcu« (51). Tako nam je sv. Luka nekoliko odgrnil zaveso iznad globokega Marijinega molka: opozoril je na skrito življenje in misli njenega srca, ki so bile vse posvečene Kristusu in skrivnosti odrešenja. Sv. Janez Eudes (+ 1680 – gI. 19. avgust), ki mu dajejo naziv »oče liturgičnega češčenja Jezusovega in Marijinega Srca«, je zato sv. Luka imenoval evangelist Marijinega srca. Marijino srce je pri Luku označeno kot središče njenega dušnega in duhovnega življenja.
Če je Marija hranila v svojem srcu vse, kar se je nanašalo na Jezusovo detinstvo in deško dobo, je razvidno, da je v svoje srce najprej sprejela spomine, vtise, opažanja, dejanja. Zato smemo reči, da sta po Lukovem gledanju tudi odgovor na angelovo oznanilo Mariji in zato tudi spev »Moja duša poveličuje« (Magnifikat) prihajala iz Marijinega »srca«, iz tistega skrivnostnega jedra Marijinega bitja, od koder izvirajo najgloblje in temeljne človekove življenjske odločitve. Sv. Janez Eudes pravi, da je Magnifikat »spev Marijinega srca«. Torej je Marijino srce izvir njene vere, globoke in čiste, ponižnosti in ljubezni, ki se je pokazala v teh okoliščinah.
Mnogi razlagalci obračajo na Marijino srce tudi Simeonovo napoved: »In tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src« (Lk 2,35). Res je tukaj govor o duši, vendar se ne oddaljimo od resničnega pomena, če mislimo na Marijino srce. Že Origen (+ 253 ali 254) pravi, da tukaj obstoji naravnost istost »duše« in »srca«.
Po gledanju sv. Luka je torej Marijino srce središče Marijinega notranjega življenja in njenih kreposti; obenem je to srce imelo prvenstveno vlogo pri učlovečenju, ob Kristusovem trpljenju pa je bilo pridruženo odrešilni kalvarijski daritvi.
Marijino vedenje pod križem je nadaljevanje ob angelovem oznanjenju izrečenega »zgodi se« ne le v tem smislu, da se je Marija zavedala, kako zdaj nastopajo posledice njene prve privolitve v učlovečenje, marveč tudi v tem, da je globoka notranja usmerjenost njenega srca ostala ista kakor nekdaj, še več, da je dozorela do zadnje in najgloblje dovršenosti.
Globoka usmerjenost in razpoloženje Marijinega srca se razodeva tudi v njenem govorjenju, o katerem Sveto pismo sedemkrat poroča (dvakrat spregovori Marija z angelom, dvakrat z Elizabeto, dvakrat z Jezusom, enkrat s strežniki v Kani Galilejski). Sv. Bernardin Sienski (+ 1444 – gl. 20. maj) pravi z ozirom na to, da je Marijino srce ognjišče božje ljubezni, od koder prihaja sedem plamenov ljubezni, izraženih v Marijinih sedmih besedah. In zadnje Marijine besede, kolikor Sveto pismo o njih poroča, so kakor testament Marijinega srca nam vsem: »Karkoli vam (Jezus) poreče, storite!« (Jan 2,5).
Če spravimo v zvezo s tem Jezusovo besedo: »Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali« (Mt 5,8), potem moramo reči: Marijino srce je zaradi svoje edinstvene, brezmadežne čistosti zaslužilo (seveda na temelju božje milosti) celo to, da je smelo nuditi svojo lastno kri božjemu Sinu.
Vir: Katoliška Cerkev
