Švicarji na referendumu o predrojstnih raziskavah
Svet | 05.06.2016, 07:40 Marjana Debevec
Volilni upravičenci danes v Švici na referendumu odločajo o zakonskem osnutku, ki predvidena spremembe zakona o predimplantacijski genetski diagnostiki. Le-ta je bila preteklega junija že sprejeta, s čimer je bila zdravnikom dana prosta pot za raziskave na človeških zarodkih zunaj materinega telesa, torej preden pride do presaditve v maternico. Na ta način so se lahko prepričali o odsotnosti morebitnega prenosa bolezni ali težke prizadetosti. Na to odločitev se je takoj odzvala Katoliška Cerkev.
Katoliška Cerkev je v zadnjih mesecih opozarjala predvsem na tveganje evgeničnih odstopanj pri dotičnih raziskavah. »Gre za tehniko selekcije zarodkov,« je zapisano v izjavi Komisije za bioetiko Švicarske škofovske konference, »pridobljenih z umetno oploditvijo. Zarodki, ki niso vneseni v maternico, so nato uničeni, zamrznjeni ali uporabljeni v raziskovalne namene.« Odobriti te raziskave po besedah škofov dejansko pomeni »izbirati, kdo si zasluži živeti in kdo ne«.
Nadalje škofje izpostavljajo tri probleme. Prvi je, da zakonski osnutek predvideva razširitev izvajanja teh raziskav, ki bi bile s tem omogočene vsem, ne le parom, ki so nosilci težkih dednih bolezni. Poleg tega določa, da genetska bolezen, kot je na primer Downov sindrom, upravičuje selekcijo, s tem pa tudi »stigmatizacijo oseb«.
Kot drugo, zakonski osnutek predvideva ohranjanje zarodkov z zamrzovanjem. Gre za »postopek, ki zarodek obravnava kot objekt,« poudarjajo škofje. S tem na radikalen način posegamo v zgodovino človeškega bitja in gremo proti njegovemu dostojanstvu. Tretji problem pa je, da zakonski osnutek samovoljno število zarodkov v umetni oploditvi s tri zvišuje na dvanajst. Škofje tako opozarjajo na tveganje nadaljnjega razvoja, saj ni ničesar, kar bi nakazovalo, da se bodo omenjene raziskave ustavile na sedanji stopnji.
Na osnovi vsega tega Komisija za bioetiko tako zatrjuje, da zakonski osnutek ne spoštuje neodtujljivega dostojanstva človeškega bitja. Obenem pa še opozarja, da je družba zares pristno človeška takrat, ko se navkljub trpljenju in bolezni pokaže sposobna sprejeti vsako osebo v njenem dostojanstvu in ko zagotovi prostor tudi najmanjšim in najbolj ranljivim.
