Papež pri splošni avdienci: Božje usmiljenje je brezpogojno.
Cerkev po svetu | 11.05.2016, 12:44 Marta Jerebič
Papež Frančišek je današnjo splošno avdienco posvetil priliki o usmiljenem Očetu oziroma izgubljenem sinu. Kot je dejal papež, je izgubljeni sin ob očetovemu objemu in poljubu razumel, da ga je imel oče vedno za svojega sina, ne glede na vse. Ta Jezusov nauk je zelo pomemben: To, da smo Božji otroci je sad Očetove ljubezni; ni odvisno od naših zaslug ali naših dejanj. Nihče nam ne more vzeti tega položaja, da smo Božji otroci, niti hudič, je poudaril papež in dodal, da je Božje usmiljenje brezpogojno.
Nihče nam ne more odvzeti tega dostojanstva, da smo Božji otroci, je poudaril papež. »Ta Jezusov nauk nas opogumlja, da nikoli ne obupamo. V katerikoli življenjski situaciji ne smem pozabiti, da nikoli ne bom nehal biti Božji otrok, otrok Očeta, ki me ljubi in pričakuje mojo vrnitev. Tudi v najtežjih življenjskih situacijah, me Bog čaka, Bog me želi objeti,« je dejal papež in pri tem pomislil predvsem na zaskrbljene mame in očete, ki vidijo, kako se otroci oddaljujejo in krenejo na nevarne poti; na župnike in katehiste, ki se včasih sprašujejo, ali je njihovo delo prazno; na zapornike, ki mislijo, da se je njihovo življenje končalo; na tiste, ki so se napačno odločili in ne uspejo gledati v prihodnost, vse tiste, ki so lačni usmiljenja in odpuščanja ter so prepričani, da si ga ne zaslužijo ...
Na drugi strani je sin, ki ostaja doma, ki je vedno služil očetu, a mu pravzaprav nikoli ni bil zares blizu in mu očita, da zanj nikoli ni pripravil gostije. »Tudi starejši sin potrebuje usmiljenje. Tudi pravični oziroma tisti, ki se imajo za pravične, potrebujejo usmiljenje. Ta sin predstavlja nas, ko se sprašujemo, ali se je vredno tako truditi, če potem ničesar ne dobimo v zameno. Jezus nas spominja, da se v Očetovi hiši ne ostane zaradi povračila, ampak ker imamo dostojanstvo soodgovornih otrok.«
Oče je dobil nazaj izgubljenega sina, sedaj ga lahko vrne svojemu bratu. Brez mlajšega, tudi starejši sin ni več 'brat'. Največje veselje za očeta je, da svoja sinova vidi, ko se priznata za brata. Sinova se odločita, ali se bosta pridružila očetovemu veselju ali ga zavrnila. Morata se vprašati o svojih željah in pogledu na življenje. Prilika ima odprt konec. Ne vemo, kaj se je odločil starejši brat. To je po papeževih besedah spodbuda za nas. »Ta Evangelij nas uči, da moramo vsi vstopiti v Očetovo hišo in sodelovati pri njegovem veselju, njegovem praznovanju usmiljenja in bratstva. Bratje in sestre, odprimo naše srce, da bomo usmiljeni kot Oče,« je katehezo sklenil papež.
