Romanje obeh Goric
Na Sveti Gori pri Gorici romanje obeh Goric
Cerkev na Slovenskem Marta Jerebič
V baziliki Marijinega vnebovzetja na Sveti Gori pri Gorici je v nedeljo potekalo jubilejno romanje obeh Goric. Po prestopu jubilejnih vrat je somaševanje ob navzočnosti koprskega škofa Jurija Bizjaka ter številnih duhovnikov vodil goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli. Bogoslužje je potekalo v slovenskem, italijanskem, furlanskem in latinskem jeziku. Sklep bogoslužja je bil pri spominskem obeležju Concordia et pax (Sloga in mir).
Pridiga goriškega nadškofa
MARIJA, MATI USMILJENJA
Zopet smo zbrani v tem svetišču, da bi počastili Mater usmiljenja in ji izrazili svoje zaupanje. Odkod izraz »Mati usmiljenja«? Morda iz Božje besede?
Nova zaveza jo imenuje »Devica« iz Nazareta, »Jožefova nevesta«, »Gospodova Mati«. Elizabeta jo označi za blaženo, ker je Mati, ki nosi Jezusa pod srcem; v Kani pomaga novoporočencem; z brati išče Jezusa; pod križem jo Sin imenuje žena in jo izroči ljubljenemu apostolu; končno je Mati Jezusa, ko pričakuje Svetega Duha v prvi krščanski skupnosti. Tudi Pavel jo imenuje žena; Jezus jo pod križem kliče Mati. Torej ni naša izbira ampak jo sam Jezus označi za mater in to s križa, v najpomembnejšem trenutku življenja.
Kdaj smo Marijinemu imenu dodali pridevnik –usmiljena-? To ni slučajni priložnostni izraz, ki bi ga mi skovali in bi izhajal iz naše pobožnosti. Zgodovinarji pravijo, da so jo začeli imenovati Mati usmiljenja na začetku drugega tisočletja. Pripoved nam govori o videnju, ki ga je imel neki hudodelec (kasneje menih v Cluny-ju (Francija): v snu je videl lepo gospo in ji izjavil, da je ne pozna, ona pa se je predstavila: »Jaz sem Mati usmiljenja«.
Že na začetku krščanstva so jo cerkveni učitelji imenovali Mati usmiljenja; vzemimo primer molitve iz tretjega stoletja, ki jo vsi poznamo »Pod tvoje varstvo pribežimo«. V resnici se je ta molitev glasila »Pod tvoje usmiljenje se zatekamo«, latinska tradicija pa jo je spremenila. Grška beseda usmiljenje pomeni »dobro drobovje – dobra notranjost – dobro srce – usmiljeno srce«. Zanimivo, da je v Svetem pismu ta izraz ženskega spola, a ga pripisujemo Bogu. Oče v evangeljski priliki gre naproti vračajočemu se izgubljenemu sinu z materinskim čustvom, kajti usmiljenje ni razumsko, a brezpogojna ljubezen. Tudi mati sina, ki je morda najhujši hododelec, vedno reče: »…in vendar je moj sin!«. Imenovati Marijo Mati usmiljenja je torej popolnoma upravičeno saj jo tako imenujeta Cerkev in Sveto pismo. Jezusova Mati Marija, prav zato, ker je Mati Sina, na katerem sije usmiljeno Očetovo obličje, je lahko prav zato le Mati usmiljenja.
Tu smo v središču evangelija, ki nam ga ponuja papež v Letu usmiljenja. Tudi Jezus je usmiljen do stotnikovega služabnika. Podobno naklonjenost srečamo že v berilu iz stare zaveze pri Salomonu. Pavel v drugem berilu zatrjuje, da je evangelij izraz usmiljenja, saj je Bog bogat v usmiljenju in nas rešuje po svojem križu in vstajenju.
Klicati Marijo z nazivom Mati usmiljenja ni samo izraz zaupanja vanjo, ampak je oznanjevanje bistva evangelija. Tega bistva včasih ne razumemo: Božje usmiljenje si včasih zamišljamo le kot preprosti odpustek, lažna dobrohotnost, pretirana širokogrudnost; nasprotno, usmiljenje je zelo zahtevno. Kdor doživi Božje usmiljenje ne doživi amnistije, ampak mu je dana sposobnost, da korenito spremeni svoje življenje in nesebično ljubi. To je bila tudi Marijina izkušnja. Od vsega začetka je doživljala Božje usmiljenje; bila je rešena že pred spočetjem in vse od njega dalje. Zato je Mati usmiljenja do nas in nam ne pomaga samo v naših potrebah, pač pa zlasti v stalnem spreobračanju v božje usmiljenje. To milost jo prosimo tudi danes, v njej posvečenem svetišču.
