Najsvetejše, monštranca
Škof Pirih: Evharistija med mašo nas poveže, a najtežje je to uresničevati v življenju
Cerkev na Slovenskem | Marta Jerebič
Slovenski škofje bodo maše večinoma darovali zvečer, nekateri pa so jo že dopoldne. Na Radiu Ognjišče smo mašo prenašali iz Loga pri Vipavi.
Daroval jo je upokojeni koprski škof Metod Pirih, ki je povzel, kaj vse je v Rešnjem telesu: »Tu je zaobsežena vsa globina Gospodove skrivnosti, njegova človečnost in božanskost. Tu je ves Kristus kot Bog in človek. Tu je bogastvo, moč, luč in lepota našega krščanskega življenja.«
Ob evharistiji se krepi, obnavlja in poglablja naša vera, obenem pa tudi preizkuša in prečiščuje. Evharistija med mašo nas med seboj poveže, a najtežje je to uresničevati v življenju. »Naš krščanski poklic je dajanje in razdajanje. Dajati moramo to, kar smo pri maši prejeli: kruh Božje besede, svoje plemenite človeške besede, razdajati pa je treba tudi samega sebe.«
Kristjani so že od prvih časov Kristusu, navzočem v Svetem Rešnjem telesu, izkazovali Božje češčenje. Posebno češčenje evharistije zunaj maše se je začelo širiti v 11. stoletju.
V naših krajih so praznik poznali že zelo zgodaj. Oglejska Cerkev ga je sprejela leta 1254. V zvezi s praznovanjem so nastale številne liturgične in ljudske pobožnosti, in sicer izpostavljanje Najsvetejšega, blagoslov z Najsvetejšim, štirideseturna molitev in procesija kot izpovedovanje vere v resnično Kristusovo navzočnost v evharistiji.
Zunaj Rima se je po mnogih deželah - tudi pri nas - razvil bogatejši obred. Procesija se je vila po poljih in travnikih in ljudje so prosili za blagoslov polja. Ustavili so se pri štirih oltarjih, kjer so peli odlomke evangelijev, nato je bil blagoslov z Najsvetejšim. Marsikje procesije ne opravljajo več na sam praznik, temveč na naslednjo nedeljo. Ponekod, na primer v Avstriji, pa je praznik sv. Rešnjega telesa in krvi tudi državni praznik.
