Nadškof Stanislav Zore
Zore: Pričujemo za Jezusa, ali morda oznanjamo svoje modrosti in iščemo všečnost v svetu?
Cerkev na Slovenskem Marta Jerebič
Slovenski škofje ordinariji so oziroma še bodo maše darovali po stolnicah. Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je najprej spregovoril o tem, kako je Jezus 40 dni po vstajenju utrjeval vero v svojih učencih.
»Ali je skozi teh 40 dni po veliki noči tudi naša vera v Jezusa postala trdnejša? Ali je dovolj neomajna, da bo mogla vzdržati pred nevero sveta? Še več, da bo mogla vzdržati pred nasprotovanjem Bogu, ki ga doživljamo v tem svetu?«
Nadškof Zore je nato spregovoril o poslanstvu, ki so ga dobili učenci – postali so priče vsega, kar se je dogajalo v zvezi z Jezusom. To so ponesli v svet. A za to ni dovolj samo vera, ampak je po nadškofovih besedah treba biti zazrt v nebo, kar pa ne pomeni bega od našega poslanstva, umika pred nalogami in dolžnostmi, ki nam jih nalagata krščanstvo in naš poklic.
»Biti moramo pričevalci. To pa smo lahko samo med ljudmi, ne v neki odmaknjenosti, kjer nam je lepo, prijetno, nas nihče ne moti ali ogroža. Pričevalci moramo biti med konkretnimi ljudmi, v konkretnem svetu, v katerega smo postavljeni.«
Hkrati pa ne smemo spustiti svojega pogleda z neba. »Ostati moramo zazrti v nebo, da nas svet ne posrka vase. Da se naše pričevanje ne izprazni in začnemo koketirati s svetom. Začnemo v sebi nositi željo, ki postaja vedno močnejša, da bi bili svetu všeč. Da bi bili za svet sprejemljivi.«
Vedno moramo imeti pred seboj Gospoda, ki se vrača k Očetu: »To je naša prihodnost. Naša prihodnost so nebesa. Naša prihodnost je življenje, v polnosti povezano z Bogom.«
Na praznik Jezusovega vnebohoda je prav, da se vprašamo, koliko smo s svojim srcem v nebesih in ali je naše pričevanje res pričevanje za Jezusa, ne pa morda oznanjevanje svoje modrosti ali iskanje všečnosti v svetu.
