Svoboda se rodi v srcu

Slovenija | 20.05.2016, 14:16

Letošnji praznik Fatimske Matere Božje, 13. maja, sem doživljal na poseben način. Na Poljskem, med Poljaki, v mestu Gdansk, mestu svobode, kot ga domačini imenujejo. Ravno zaradi papeža Janeza Pavla II je ta praznik v njegovi domovini nekaj posebnega. Na ta dan, pred 35. leti je namreč papež za posledicami atentata, nemočen obležal. Sam se tega dogodka sicer ne spominjam, pred očmi pa imam fotografije in video posnetek, ki prikazuje napad, predvsem pa fotografijo papeža, ki po končanem zdravljenju obišče svojega krvnika v zaporu, ga objame in mu odpusti. Ja, velikega papeža smo imeli in človek dobi občutek, da, še danes, dvanajst let po njegovi smrti, cela Poljska in z njo vred celi svet, živi iz te njegove neverjetne karizme.

Tudi Slovenci se te dni spominjamo njegovega prvega obiska in njegovih spodbudnih besed in dejanj, ki jih je naredil za naš narod. Zgodovinarji ugotavljajo, kako velika je bila njegova vloga, tako na cerkvenem kot tudi družbenem in političnem področju, predvsem v kontekstu njegovega doprinosa k zrušitvi berlinskega zidu, ki je na simbolni kot tudi dejanski ravni pomenil zlom komunizma v Evropi in Rusiji. A tega, kako se nas je papež dotaknil na osebni ravni, tega ni mogoče zaobjeti ali izmeriti. Verjamem pa, da je med nami veliko posameznikov, ki jim je srečanje ali zgolj beseda papeža Janeza Pavla II spremenila življenje.

A vrnimo se v njegovo rodno Poljsko, v mesto Gdansk, ob Baltskem morju, ki je znan po svojih velikih ladjedelnicah. Pod ogromnimi žerjavi te ladjedelnice, ki se je takrat imenovala Leninova ladjedelnica, se je pričelo dogajanje, ki je zamajalo in sčasoma dokončno porušilo komunizem, ne le na Poljskem, ampak tudi v Rusiji in vsej vzhodni Evropi, tudi v Sloveniji. Steber upora je bil preprost delavec, električar v ladjedelnici, Lech Walesa. Walesa je premagal Lenina, demokracija komunizem, a najbolj pomenljivo je dejstvo, da se je ta upor zgodil na miren način, brez uporabe nasilja. Nasilna je bila sicer reakcija oblastnikov, ki so sprva podcenjevali gibanje, kasneje pa tudi uporabili silo in strelno orožje. Vendar je upor delavcev ostal miren in dostojanstven, podprli so ga intelektualci in tujina – in hišica in rdečih kart se je pričela rušiti. Upor delavcev je pripeljal do ustanovitve prvega neodvisnega sindikata v takratni komunistični Evropi in do prvih demokratičnih volitev, na katerih je zmagal karizmatični Walesa, električar iz ladjedelnice.

V spomin na te dogodke, ravno na mestu, kjer se je zgodil prvi upor, danes stoji muzej, ki je resnično nekaj posebnega in nagovori že zaradi svoje monumentalnosti, saj se razprostira na več kot 3000 kvadratnih metrih. Na zunaj spominja na ogromno ladjo. Še bolj pomenljivi so detajli muzeja in razstavljeni eksponati. Ikona muzeja je od policijskih krogel prerešetana usnjena jakna ladjedelničarja. Ena od krogel je ostala v jakni, a večji zaklad je bil skrit v notranjem žepu suknjiča: kartica, ki je izkazovala, da je bil nesrečnik darovalec krvi, na kateri je bila pripeta Marijina čudodelna svetinjica, pod njo pa napis: »Darovati kri za drugega, je nekaj najbolj plemenitega«. Napis na kartici, mi še danes ne da miru. Lahko temu rečete naključje, pa vendarle, ta suknjič nakazuje globlji pomen. Smrt delavca je postala simbol boja za svobodo. Kot ima globlji, simbolni pomen, za nas kristjane pa tudi verski pomen, v atentatu prelita kri danes že svetega Janeza Pavla II. Njegova podpora demokratizaciji Poljske kot Evrope je nenadomestljiva. Ključna trenutka v demokratizaciji Poljske pa sta bila dva njegova obiska, leta 1979 in 1983 na katerih je pozval k obnovi Poljske in k vrnitvam k svojim koreninam. Zaradi njegove neprecenljive vloge je muzej na vsakem koraku zaznamovan z njegovo podobo, posebej pa še zadnja dvorana muzeja, ki je v celoti posvečena njemu. V njej najdemo njegovo misel, ki jo je izrekel na enem od obiskov Poljske: »Ko se zazrem v oči brata in sestre vidim strah in bolečino, vidim pa tudi upanje in veselje. In to je Solidarnost!«

S kakšnim ponosom, da ne rečem s solzami v očeh, danes mnogi Poljaki ponavljajo te njegove besede. Doživel sem posameznike v muzeju, ki so dlje časa, nepremično zrli v te njegove zapisane besede. Svoboda se najprej rodi v našem srcu, takrat je prava in pripelje do pravičnosti za vse, ne le zgolj posamezne privilegirane posameznike ali družbene sloje.

To upanje in veselje v očeh mnogih, je pripeljala tudi do slovenske samostojnosti pred 25. leti. Ob tem se sprašujem, kakšen pa je naš odnos do domovine? Zdi se, da Slovenci ne vemo natančno kaj bi počeli s svojo državo. Namesto, da bi dogodki, ki so pripeljali do samostojnosti postali naša svetinja in ikona, so žal velikokrat jabolka spora. To je res težko razumeti, saj si s tem dobesedno režemo vejo, na kateri sedimo. Za nameček pa še padajo sodbe, tako politične, kot sodniške okrog dogodkov slovenske samostojnosti. Skratka, razdor namesto poenotenja.

Menim, da se moramo resno vprašati, kaj se je zgodilo z nami. Sam sem bil presenečen, ko sem ob obletnici prvega obiska Janeza Pavla II, ki jo obeležujemo te dni, bral takratne govore slovenskih voditeljev. Kot da smo pred dvajsetimi leti živeli v čisto drugačnem svetu. Ali bi si danes najvišji predstavnik države upal izreči, da je Slovenija zrasla iz krščanskih korenin? Da si naše kulture in identitete ne moremo predstavljati brez krščanstva? Dvomim, da imamo danes med nami takšnega junaka. Vendar ne pozabimo: svoboda, veselje in upanje se rojevajo v naših srcih in izžarevajo v naših očeh, pravi sveti Janez Pavel II, zato naj ponovim za njim, njegove znamenite besede mladim v Postojni: »Korajža velja«!