Skupina beguncev, ki jih je papež vzel s sabo v Rim
Tri sirske družine: Frančišek nam je znova dal življenje
Cerkev po svetu | Marta Jerebič
Spletni portal Vatican Insider prinaša pričevanja treh družin, ki jih je papež Frančišek pripeljal iz begunskega centra na Lezbosu v Rim. Začetno gostoljubje jim nudi Skupnost svetega Egidija, ko bo vse urejeno, pa naj bi se pridružile drugima dvema družinama, ki jih je pod svoje okrilje že pred časom sprejela vatikanska župnija sv. Ane.
Gre za muslimanske družine iz Sirije, 6 odraslih in 6 mladoletnih. Izbrane so bile izmed tistih, ki so imele urejene dokumente in so na grški otok Lezbos prišle pred dogovorom med Evropsko unijo in Turčijo o vračanju migrantov.
Pri begu izpod ruševin, so videli smrt
Hasan Hasan v rokah drži dveletnega sina, njegova žena Nour otrplo gleda trg na Trastevereju, ki je osvetljen z baklami uličnih umetnikov. »Pred nekaj urami smo bili v begunskem centru, sedaj smo se vrnili v življenje,« ganjeno pripoveduje Hasan.
V očeh se mu vidijo grozote bombardiranja in trpljenje, ker je moral zapustiti Damask, hišo, ljubljene. Spomini znova odpirajo rane. »Videli smo, kako so pod ruševinami umrli starši in prijatelji. Pobegnili smo, ker v Siriji nismo videli več upanja,« pojasnjuje in dodaja, da so v Turčijo pobegnili predvsem zaradi otroka. Zdelo se je že, da so pobegnili iz najhujšega, a najhujše jih je šele čakalo. Gumijast čoln, s katerim so potovali na Lezbos, je bil prepoln. Kot pravi, nevarnost, da se bodo potopili, mu ne bo nikoli izginila iz spomina. Prav tako ne tema in razburkano morje.
Ko so prišli na Lezbos so uvideli, da so blokirani na mestu, od koder ne morejo naprej, kot v pasti, v zaporu. »Vse do letalskega poleta s papežem. Našim odrešenjem,« pravi Hasan.
Po bombardiranju je sin nehal govoriti
Wafa je mama, ki se ji na obrazu vidi tesnoba. V vsakem pogovoru omenja šestletnega sina. V enem od nenehnih bombardiranj ni bila uničena samo njena hiša. Pod tistimi ruševinami je ostal tudi nasmeh otroka, ki ga trdno drži za roko. »Od takrat sin govori zelo malo, večino časa iz njegovih ust ne pride niti ena beseda: pogosto se zapre v neprepusten molk,« pojasnjuje Wafa in nadaljuje: »Vsako noč se zbuja v joku. Ne uspemo ga prepričati, da bi se igral z 8-letno sestro in drugimi otroki.«
Wasa in njen mož Osama živita za svoja otroka in da bi ju rešila vojne, sta zapustila vse. A to bi storila še enkrat. »Uničeno hišo je mogoče znova zgraditi, vendar v Siriji nisva več videla prostora za normalno življenje. Morala sva prerezati vez z našo preteklostjo, vendar veva, da sva izbrala pravo pot.« Lezbos je bilo zanje sivo območje. »Dnevi kar niso hoteli minevati. Ko so nam rekli, da bomo lahko odšli, nismo verjeli. Frančišek nam je znova dal življenje,« je še dejala Wafa.
Pobegniti iz svoje dežele je neizmerna bolečina
Ramy ima žalosten obraz tistega, ki bi moral dajati pogum, vendar ve, da ne bo nič več tako, kot je bilo. Pri 51 letih mora začeti z ničle. Njegova žena Suhila in trije otroci se ne ločijo od njega. »Vse življenje sem poučeval v mestu Deir Azzor, nato je prišla Islamska država, uničila našo hišo in zravnala vse. Svojim učencem sem vedno posredoval vrednote miroljubnega sobivanja in medsebojnega razumevanja. To, da sem moral pobegniti iz svoje dežele, je neizmerna bolečina, ki ne bo nikoli izginila.«
Ramy se s tesnobo sprašuje, kaj se je zgodilo z njegovimi učenci. »Vojna je uničila mostove, stavbe, šole, predvsem pa možnost, da bi izkoristili najboljše znanje novih rodov,« je dejal in priznal, da je njegova prihodnost v oblakih. »O tem govorimo v družini in ne predstavljam si, kako bo čez nekaj časa. Ne vemo, ali se bo morala naša pot začeti v Evropi, ali pa se bomo lahko nekega dne vrnili v Sirijo brez vojne in nasilja. Za tistega, ki je vso svojo energijo namenil mladim, je največje trpljenje to, da mladi ne morejo prenašati naprej svojih hrepenenj. Tu smo zahvaljujoč papežu. Cenimo to priložnost in njegov dar,« je še dejal Ramy.
