Kakšno je življenje beguncev v Grčiji
Svet Marjana Debevec
Medtem ko v javnosti še močno odmeva papežev včerajšnji obisk v Grčiji, pa je stanje več kot 50 tisoč beguncev v tej državi še vedno zelo težko. Med več begunskimi taborišči se v bližini Aten nahaja tudi neformalni zbirni center Pireo, ki deluje le zaradi pomoči prostovoljcev. O dejanskem stanju je med srečanjem novinarjev z vse Evrope v Atenah spregovorila prostovoljka iz združenja papeža Janeza XXIII Elena Fanciulli.
Ko je januarja prispela v Pireo, je bila naloga Elene Fanciulli sprejem čolnov, natrpanih z begunci. Povedala je, da so vedno pohiteli, da bi ujeli avtobus za Idomeni, saj Grčija ni bila njihova končna postaja. »Odkar so se v začetku marca zaprle meje, pa se je Pireo preobrazil v pekel na zemlji. Higienske razmere so katastrofalne, otroci nimajo obutve, oblečeni so v oblačila njihovih staršev. Mnogo hrane propade, saj v centru ni prave koordinacije in tako pomoč prebivalcev ne pride v roke potrebnim. Tukaj vse deluje le s pomočjo darov. Kljub temu, da je pekel, pa nekateri ljudje prinesejo košček Raja«, je povedala Fianciullijeva.
Pred vrati je turistična sezona in vse begunce iz Pirea bodo v prihodnjih tednih premestili v druge centre na prostem. Kot je povedala omenjena italijanska prostovoljka, otrokom za igro zadostuje le kakšen svinčnik, ali list papirja.
Vendar pa, kot že omenjeno, v begunskem taborišču ni usklajenega delovanja. Različne dobrodelne organizacije so poslale svoje prostovoljce, ki se znajdejo po svojih najboljših močeh. Tedensko se srečujejo z UNHCR, enkrat mesečno pa se predstavniki katoliških organizacij zberejo pri jezuitih v centru Arrupe. »Gre za trenutek, ko usklajujemo naše dejavnosti, pa tudi molimo in se med seboj podpremo. Občutimo namreč vso težo trpljenja in zato potrebujemo, da nam nekdo prisluhne in se mu zaupamo. Podelimo si naše strahove, poglede na prihodnost in kaj bi lahko izboljšali. Če namreč prostovoljec odpove, ljudje ne dobijo več hrane. Zato je njegova navzočnost zelo pomembna.«
Elena Fanciulli je tudi povedala, da so ljudje zelo obupani, praznih pogledov. Naprej gredo le s pomočjo človečnosti mnogih domačinov. Med njimi so mnogi zdravniki, ki dajejo zastonj na razpolage svoje usluge. »Pogosto se znajdem na kolenih v blatu, ali pa zaspim v solzah, saj se zavedam, da lahko dam le kapljico v morje«, zaupa Elena in doda: »Mogoče pa tudi jaz potrebujem te uboge, potrebujem srečanja z njimi«.
