Dr. Jože Ramovš
Zanemarjanje osebne rasti povzroča krizo staranja
Slovenija Nataša Ličen
V sodobni družbi, pravimo ji tudi razviti, se s staranjem pomikamo na rob. Zakaj? Ker v današnjih razmerah po Evropi, s številnimi družbenimi težavami, otežujemo kakovostno staranje. Če bo šlo tako naprej, bomo priče univerzalni množični evtanaziji. To pa ne bo koristilo nikomur in lahko pomeni začetek konca celotnega ustroja družbe. Hude stiske, s katerimi se soočajo starejši, jim jemljejo večino energije in moči. Za preventivo, da bi se kakovostno starali, je najprej treba razumeti starost, jo osmisliti, se povezati z tistimi, ki imajo isti cilj, se ne osamiti, ne kriviti drugih, ampak sodelovati ter vedno znova iskati rešitve. Kriza, tudi staranja, je priložnost za razvoj sožitja in za kakovostnejše medsebojne odnose.
Dr. Jože Ramovš: »Najhujše je, če sami v sebi nimamo prave naravnanosti o pomenu in smislu starosti. V družbi zahodne Evrope smo izgubili smisel staranja. Glavni nalogi starosti sta osebnostno človeško zorenje in medčloveško sožitje. Poglobljeno zorenje. Kot pravi pesnik: »Ko odpadem, naj odpadem zrel.« Sadje dozori jeseni. Če v mladosti še nismo povsem sposobni sožitja, ker še nimamo celotne življenjske izkušnje, pogoste smo prenapeti, potem je starost čas za pravo, polno sožitje.«
Ne moremo biti obenem pozitivni in negativni. Smo eno ali drugo. Vse polno je danes obrekovanja, vse povsod. Po časopisih, v osebnih odnosih. Na soljudi gledamo s pozitivnimi očmi ali z negativnimi. Oboje hkrati ne gre. To onemogoča kakovostno sobivanje.
Dr. Ramovš: »Največji paket energije, ki jo ima človek, je kriza. Zato je kriza največja priložnost za razvoj. Ni človeškega področja, ki bi ne moglo iti navzdol. In obratno. Ko nastopijo težave, jih čutimo kot stisko. Do tega pride, ker smo nekaj zanemarili. Ljudje imamo različne potrebe. Prav te nas silijo k delu, da nekaj naredimo. Potrebe pa lahko ne zadovoljimo prav ali jih sploh ne opazimo. Recimo nekaterih duševnih ali duhovnih potreb. Dvesto let smo živeli v iluziji, da se bodo medčloveški odnosi razvijali spontano, sami od sebe. Materialno področje smo zelo razvijali, znanje, naravoslovno in tehnično, ter ogromno dosegli, medsebojnih odnosov, tega, kako sebe kot človeka razvijati, notranje, da bom zadovoljen, da se bom orientiral in znal prav usklajevati odnose, da bom znal poslušati in slišati, tega pa nismo razvili. Zakaj smo pri sožitju tako zadaj v primerjavi z materialnim? Zanemarili smo razvoj lepega sožitja in osebne rasti. Zato se nam to, ko gremo v zadnjo tretjino življenja, krepko maščuje.«
Današnje krize so priložnost, da po več desetletjih materialnega razvoja, dosežemo podoben napredek tudi na področju zorenja človeške osebnosti in medsebojnega sožitja.
Dr. Ramovš:"Smo na križpotju krize, od naših odločitev je odvisno, ali bomo šli naprej po poti, ki vodi v novo kakovost življenja, ali pa v propadanje. Stresno moč, energijo krize, bomo uporabili koristno, če upoštevamo troje, prvič moramo krizo razumeti, drugič se povezati s podobno mislečimi, sodelovati in tretjič iskati rešitve, s tem, da najprej rešujemo naloge pri sebi.«
Če se ne bi starali, če bi bili vedno enako pri moči, potem mlada in srednja generacija nikoli ne bi prišli do veljave.
Dr. Ramovš: "Starejša generacija bi tako živela vse bolj v prepričanju, da ima vse pod kontrolo, da je kot Bog. Pogosto rečejo danes ljudje, vse imam pod kontrolo. Pa je to res? Seveda ne. Hitler je hotel imeti vse pod kontrolo, pa vemo, v kaj se je izrodilo. Ni bolj strupene, cinično negativne fraze, kot je ta, da imamo vse pod kontrolo, pa tako je razširjena. Ta fraza nam razodeva, zakaj se ne zmoremo kakovostno starati. Treba je spoznati stanje, spoznati staranje, ki je drugačno obdobje od mladosti in od srednjih let, staranje ni eksplozija, ampak je sesedanje. Sesedanje pa ni slabo. Energija se zgošča in moč sesedanja je nepredstavljivo večja od širjenja. Prednost starosti je jedro, ki se oblikuje iz življenjskih izkušenj in spoznanj.« Bistvo starosti ni eksplozija in prehitevanje sebe, ampak sprostitev in osredinjenje v jedro. Kaj smo dosegli? Kaj smo zdržali? Vesel sem, da sem še živ. S starostjo doživljamo žetev svojega življenja, hvaležnost in ponos. Ko bo v eni točki zbrano vse dobro, vse slabo ap odpadlo an kompost. To je diagnoza staranja."
