Ljubljanska butarica
Ljubenska potica in ljubljanska butarica
Blaž Lesnik
Blagoslov butaric na cvetno nedeljo sega v 9. stoletje. Navada je sicer poznana tudi v drugih srednjeevropskih državah (na primer v Avstriji, Nemčiji in na Češkem), a blagoslovljene butarice so slovenskemu človeku od nekdaj pomenile veliko: po domovih so vse leto varovale domačije, družine, polja in živino pred nesrečami. Glede na pregovorno majhnost Slovenije in ob upoštevanju dejstva, da pri nas že leta izdelujejo največje butare na svetu, smo v Evropi s tem običajem resnično nekaj posebnega.
V snop povezano zelenje, cvetje ali obarvani lesni oblanci ima po Sloveniji veliko različic in imen: žegen, pušelj, drenek, snop, presmec, pegelj, beganica, prakelj, veja ali vivnik... Na Ljubnem ob Savinji in okolici od konca 19. stoletja izdelujejo potice. Ime je nastalo po butarah, ki so bile v preteklosti izdelane iz boljšega kruha ali peciva in zelenja. Danes so to izvirno oblikovani predmeti, povezani z vsakdanjim življenjem in krščanskimi simboli, v novejšem času tudi človeške in živalske figure. Izdelovanje ljúbenskih potic je že vpisano v Register žive kulturne dediščine in razglašeno za živo mojstrovino državnega pomena.
Izdelovanje ljubljanskih butar pa je v postopku vpisa v Register. Ljubljanska butara je izdelana iz značilnih okrasnih lesnih oblancev, zraven je lahko tudi nekaj svežega zelenja. Najstarejša sega v leto 1906. Izdelal jo je Tone Vrečar z Orel. Oče dvanajstim otrokom je bil po poklicu čevljar in ker je moral poiskati dodaten vir zaslužka, je začel za prodajo na ljubljanski tržnici izdelovati velikonočne butarice. Okrasil jih je s pobarvanimi lesnimi oblanci, s čimer je zadel okus Ljubljančanov. Kmalu so ga začeli posnemati tudi drugi. Razvojno je ta butarica najmlajša, že od vsega začetka je bila namenjena prodaji. Tudi v evropskem merilu je prava posebnost med butaricami.
