P. Vinko Škafar o zgodovini kapucinskega samostana v Mariboru
| 19.03.2016, 11:42 Mateja Feltrin Novljan
Radijski misijon sklepamo na praznik sv. Jožefa. Relikvije sv. p. Pija so danes v župnijski cerkvi sv. Jožefa na Studencih v Mariboru. Ob 10. uri smo neposredno prenašali sveto mašo, romarji pa imajo tudi popoldne možnost, da počastijo relikvijo svetnika. Bratje kapucini so se v Maribor vrnili leta 1920. Predstojnik samostana p. Vinko Škafar nam je v jutru predstavil zgodovino, ko so tam nastajali pomembni spisi, in današnji utrip župnije. V skupnosti kapucinov pa je sedaj tudi br. Pavel Košir.
»Zanimivo, da je temeljni kamen za samostan v Mariboru, ki je nastal leta 1613, blagoslovil ljubljanski nadškof Tomaž Hren, veliki borec za evangelizacijo. Tam smo imeli kapucini svojo teološko šolo, dolgo je bil v tem samostanu profesor p. Hipolit iz Novega mesta, tam nastajali nekateri slovenski rokopisi in literatura. V tem samostanu je živel tudi p. Erhard iz Radgone, ki je bil dolga leta predstojnik kapucinov v Rimu,« pripoveduje p. Vinko Škafar. Cerkev je bila posvečena Mariji, Materi usmiljenja, toda leta 1784 cesar Jožef II. samostan ukinil. Leta 1920 so se kapucini znova naselili v Mariboru in v upravljanje sprejeli cerkev sv. Jožefa na Studencih, ki je bila zgrajena v letih 1726-1728. Ob cerkvi so k cerkveni hiši prizidali samostan, v katerem je bilo do začetka 2. svetovne vojne semenišče. Leta 1940 je bila ustanovljena župnija Maribor - Sv. Jožef.
Romarska cerkev sv. Jožefa postala župnijska
Pred drugo svetovno vojno, leta 1940, je nekdanja romarska cerkev sv. Jožefa na Studencih postala župnijska cerkev. Na območju studenške župnije živi okrog 7500 prebivalcev, od katerih je okrog 5000 katoliške vere. Novi koroški most je Studence še bolj približal levemu delu Maribora in Dravski dolini. Zaradi starejšega prebivalstva, saj na Studencih ni novih naselij, opažajo večjo smrtnost kot rodnost. Župnija sv. Jožefa ima dober mešani pevski zbor in tudi mladinskega, ki pojeta na vse nedelje in praznike. Tudi župnijski pastoralni svet je dejaven.
A župnija ima dušo in o tem z veseljem pripoveduje tudi p. Škafar: »Del naše župnije je tudi Poljakinja, zdravnica, ki mi je rekla: Slovenka ne bom nikoli, Mariborčanka morda, sem pa članica tukajšnje župnije, tu se dobro počutim, tu sem doma. Ljudje se po maši ustavijo, se pogovarjajo in to je zelo lepo.«Po drugi svetovni vojni so večina poslopij nacionalizirali, leta 1985 pa so zgradili župnijski dom in samostan. Nacionaliziran samostan je že denacionaliziran, v njem pa se urejujejo prostori za prihodnji študentski dom. Danes je prostorov dovolj, ljudi pa manj, predvsem drugače kot je bilo to v preteklosti, pravi p. Vinko: »Po drugi svetovni vojni je bilo malo bratov, saj je bilo malo prostora, tudi verouk smo učili v cerkvi, v zakristiji. Pozneje smo zgradili novo hišo, nov samostan, nov župnijskih dom. Kako bo v prihodnosti, ne vem, ampak prepustimo Bogu, ker On piše tudi po krivih črtah.«
