V spomin na legendarnega smučarja skakalca - Janeza Poldo

Slovenija | 20.03.2016, 07:00 Nataša Ličen

Mineva dvainpetdeset let od odhoda legende med slovenskimi skakalci Janeza Polde. Tragično je preminil dvajsetega marca leta 1964. Polda je leta 1948 na Bloudkovi velikanki v Planici padel pri dolžini svetovnega rekorda 120 metrov. Leta 1949 je zmagal prvo tekmo na novi srednji Pelanovi skakalnici v Planici, leta 1950 pa je dobil še tekmo študijskih poletov na Bloudkovi velikanki. Tekmoval je na treh olimpijskih igrah, uvedel nov slog skakanja z rokami nazaj in bil polnih petnajst let nosilec rekordnega skoka na planiški skakalnici.

Skakalec Janez Polda je bil rojen 25. maja leta 1924 v Mojstrani, kjer je vedno tudi živel. Pred dnevi smo obiskali njegovo ženo go. Malči Polda, ki nas je z veseljem sprejela in se našega obiska iskreno razveselila. Časi, ko je slovenski narod zazrt v Planico in polete, zanjo niso prijetni. Prikličejo ji v spomin vso trpkost zgodbe njenega moža. Pa vendar je go. Malči polna poleta in srečna, da lahko pripoveduje o svojem možu, za katerega najprej pove, kako dober človek je bil in povsem predan skokom.

 

»Vesela sem, da se je v tem času sploh kdo spomnil na Polda«, je pripovedovala go. Malči Polda in brez premora nizala spomine nanj. »Najuspešnejši je bil na osemdeset metrski skakalnici. Ko je bila 27. marca leta 1949 v Planici tekma, je dosegel rekord 86 metrov in ta rekord je držal vse do 15. marca leta 1964. Užival je na manjših skakalnicah, nad veliko ni bil najbolj navdušen. Vedno je rekel: »Skok moraš imeti najprej v glavi, potem šele v nogah.« Ko je hodil po svetu, nikoli ni govoril o tem, kar je videl ali doživel. Sprašujem se, če je morda moral kaj podpisati, da ne bo nič govoril o tem, kar se dogaja zunaj meja Jugoslavije, v tujini. Nikoli ni razlagal o predmetih ali pokalih, ki jih je prinesel iz tujine domov. Odložil jih je v posebno omaro in pri tem je ostalo. O Poldetovih dosežkih in uspehih sem izvedela iz časopisov, od njega nič. Izrezovala sem vse, kar so pisali o njem in skrbno hranila. Na velike pole trdega papirja sem lepila časopisne slike in jih opremila z lističi, na katere sem natipkala osnovne podatke o njegovih nastopih in doseženih mestih, kot so jih navajali časopisi. Časopisov ni bral, zato sem si rekla, ker ni govoril, naj govori vsaj papir. Upam, da bo zbrano gradivo kdaj urejeno kot spominska zapuščina o njem.«

 

»Spomnim se, ko je ob koncu kariere pogosto dejal: »Če se enkrat nekaj naredi, se reče hvala.« Na svoji koži je občutil vso krutost slave. »Slava je grenka«, je vedno govoril. Vsakič se ob Planici prebudijo spomini in vse pride na plan. Ko danes razmišljam, kaj ga je težilo, se mi zdi, da morda to, ker ni dobil pravega, uradnega priznanja za svoje športno delo in za ostalo, kar je bilo povezano s tem. Vendarle je bil osem let aktualni državni prvak. Poldne ni imel vzornika, morda nekega fanta na Dovjem, ki je tekel na smučeh. Morda mu je bil on za vzor, ker je bil prav tako v svoji panogi državni prvak. Sprva je bil namreč tudi Polde tekač na smučeh. Za smučanje ga je kot dečka navdušila domača učiteljica, ki je v njem prepoznala talent, Hotelova Minca, so jo klicali po domače. Tudi sama je bila navdušena smučarka. Komaj dvanajstletnega Janeza je spremljala na Jahorino, kjer se je odvijalo državno prvenstvo in kjer je že dosegel prvi naslov.«

 

»Takrat so tekmovali za svoj narod, ne zase, pač pa za domovino, danes večina tekmuje za denar. Skromni so bili takrat časi. Polde je imel majhen nahrbtnik, v katerega je dal smučarske čevlje. V roke je vzel smuči in v drugo še manjšo aktovko s svojimi osebnimi oblačili. To je bilo vse. Rezervnih hlač niso imeli. Vsakič znova je bilo treba oprati kar je imel, prelikati, da je bilo pripravljeno za naslednje skoke. Spominjam se, ko sem mu nekoč še posebej skrbno zašila strgano srajco, da bi bil urejen in pokrpan za na pot, in ko je ob vrniti nisem našla v kovčku, sem ga vprašala, kje je. Pa mi je odgovoril, da je z njo očistil smuči. Tako je bilo to. Sploh ni primerljivo s sedanjim časom.«

 

»Skakalci so si bili zelo dobri prijatelji, vedno dobre volje in tako zelo iskreni med seboj. Spominjam se Slavka Avsenika, kako prešerno je igral ob družabnih večerih na klavir, ko so bili skakalci zbrani skupaj pod Poncami.«

 

 

»Ko se je pripravljal na tekmo, ga nikoli nisem motila. Kaj pa bi, samo na poti bi mu bila. Tudi na tekme ga nisem spremljala. Čakala sem ga doma, skrbela za dom, otroke. Strah me pa zanj nikoli ni bilo. To pa res ne. Na njegov šport sem gledala z navdušenjem, saj sem vedela, koliko mu to pomeni in kako uživa v njem. Spominjam se, ko ga je nekoč ogovoril nek možakar in vprašal, ja, kako pa kaj s treningi, mu je odgovoril, saj imamo tu okrog gore. Vsak je sam zastavil svoj trening. Po poklicu je bil drugače gozdar, lovec in ko je preskakoval hlode, je bil to zanj odličen trening. Službeno delo je izrabil za trening. Tako je bilo to.«

»Rekle je, se spominjam nekoč, »Noben ptič nima perutnic naprej.« Bil je skrben opazovalec, in veliko v naravi. Videl je ptice v letu in želel jih je posnemati in zato je držal roke nazaj pri letu, pri skokih. Takrat so leteli še z rokami naprej. Zaradi posebne drže in nekoliko drugačnega sloga, so mu pogosto odbili nekaj točk. V svoj dnevnik si je zapisoval točke in ob njih tudi pripombe, ki pa jih sama nikoli nisem zmogla razbrati. O svojih uspehih pa ni govoril na glas, češ, dosegel sem to ali ono. Nikoli. Vodil pa je svoj dnevnik.«

 

»Svoje smuči je vzdrževal sam. Zunaj je zbrusil lak, potem je smuči prinesel v kuhinjo, postavil na mizo in začel na novo s premazi in laki. Takrat sem se vedno umaknila iz kuhinje. Saj nisem imela kaj početi zraven. Še vedno pa hranim njegov originalni kovček z vsemi pripomočki in opremo za smuči. Vse je ostalo nedotaknjeno. Ko sem se upokojila, sem začela razmišljati o ureditvi njegove smučarske zapuščine. Prišel je nek gospod in vprašal, če bi odstopila kakšen pokal, nekaj predmetov za Planico, kakšen kos njegove opreme, pa sem se po kratkem premisleku odločila, da njegove stvari iz Mojstrane ne bodo šle. Kako bo naprej, ne vem. Želim si, da bi njegovo zapuščino uredila po državah. Iz jeseniške knjižnice so prišli nekoč in evidentirali vsak predmet, zdaj so oštevilčeni in narejen je tudi seznam. Nimam pa pojma, kaj bo po moji smrti. Največ je pločevinastih pokalov, ki nimajo vrednosti, razen seveda zgodovinske, pa nekaj kristalnih, in ostalih predmetov s tekmovanj.«

»Po njegovi smrti so pripravili Memorial Janeza Polde. Ko so me povabili nanj, so mi tekle velike solze po licu. Obudili so se spomini o njegovem odnosu do tega športa in s kolikšnim ponosom je nastopal za svojo domovino. Polde je morda pogrešal neko bolj uradno izrečeno ali vsaj pokazano hvaležnost za vso požrtvovalnost. Ko so pripravljali zadnjo televizijsko oddajo o zgodovini Planice, ga niso niti omenili, tako so mi rekli tudi domačini, ljudje iz Mojstrane. V Mojstrani stoji, poleg najine hiše, tudi Janezova rojstna hiša in tu se vije ulica, poimenovana po njem. «

Biografija Janeza Polde

Rojen je bil leta 1924 v Mojstrani. Kot smučarski skakalec je bil predstavnik modernega načina skakanja. Med smučarskim poletom je roke iztegnil nazaj, za kar je dobival celo nižje ocene. Zaslužen je za slavo in predstavitev Mojstrane, Gorenjske in Slovenije. Kot je sam poudarjal, je nastopal za "nacion" (narod). Do prezgodnje smrti je opravljal poklic lovca. Ob velikih skakalnih uspehih velja omeniti tudi njegove hude duševne stiske zaradi družbenega okolja, ki ga je ob njegovih velikih uspehih kovalo v zvezde, potem pa pahnilo v osamljenost in skoraj v pozabo. Po tragični smrti je bil pokopan na pokopališču na Dovjem. Je eden redkih dobitnikov znaka zlate čaplje leta 1979, prejel je tudi priznanje jugoslovanskega olimpijskega komiteja leta 1969 ter priznanje Smučarske zveze Jugoslavije leta 1972. Za dolgoletno sodelovanje pri tekmovanjih v Planici je družina Polda leta 1994 prejela zlato značko Planica (25). Po njem se je imenoval mednarodni memorial, ki so ga prirejali v Planici v letih 1965-1980. V Mojstrani so po njem poimenovali ulico.Tekmoval je od leta 1947 do 1956. V tem času je osvojil več državnih naslovov, bil je trikratni olimpijec in dvakratni udeleženec svetovnih prvenstev (ZDA: Lake Placid, Švedska: Falun). Na olimpijskih igrah je prvič nastopil v St. Moritzu leta 1948, kjer je bil zastavonoša na uradni predstavitvi jugoslovanske delegacije. V olimpijski tekmi je kot debitant zasedel 41. mesto. Drugič je nastopil na OI v Oslu 1952 in osvojil 16. mesto. V tretjem nastopu na OI v Cortini d'Ampezzo leta 1956 je dosegel 24. mesto. Državne naslove je osvojil v letih 1948-1949 in 1951-1955 (1948 Planica, 1949 Planica, 1951 Kranjska Gora, 1952 Planica, 1953 Bohinj, 1954 Delnice, 1955 Ravne). Leta 1949 mu je v Planici tudi uspel rekorden skok 86 metrov, ki se je obdržal do 15. marca 1964. Tekmovanja v Planici se zaradi reprezentančnih obveznosti ni mogel udeležiti leta 1950.Dosegel je neuradne jugoslovanske rekorde v poletih 1948 (103 in 109 metrov) in 1950 (114 metrov). Leta 1948 je v Planici skočil 120 metrov, kar je bil tedaj najdaljši skok na svetu, vendar je ob doskoku podrsal.