Prihaja Gregorjevo in z njim prvi pomladni dan

Slovenija | 08.03.2016, 13:32 Nataša Ličen

Na predvečer godu sv. Gregorja, enajstega marca, otroci v več slovenskih krajih po vodi spustijo »Gregorčke«, kakor imenujejo hiške in druge predmete, ki jim dodajo prižgane sveče. S tem oznanijo prihod pomladi in se spomnijo obrtnikov, posebej čevljarjev, ki so na ta dan prenehali z delom ob luči. Gregorjevo je trenutno tudi v fazi obravnave za sprejetje na državni seznam žive kulturne dediščine.

Dr. Bojan Knific, višji kustos muzeja Tržič: »Po najstarejših pričevanjih so čevljarji po Tržiški Bistrici spustili peharje in »cambohe«, v katere so dali oblance, ali pa umetelno izdelane hišice, v katerih so bile prižgane sveče. S tem so simbolično oznanili prihod pomladi in daljšanje svetlega dela dneva. Sv. Gregor je po starem julijanskem koledarju namreč godoval na prvi pomladni dan, torej 21. marca, a se je praznovanje njegovega godu z novim koledarjem v 16. stoletju preneslo na 12. marec. Med Tržičani in tudi širše na Slovenskem se je z leti utrdilo prepričanje, da gre za šego, ki je povezana z delom čevljarjev. Čevljarji se pri tej šegi v virih v Tržiču res najpogosteje omenjajo, ponekod drugod po Gorenjskem pa je bila to šega kovačev, železarjev in drugih obrtnikov. Ti so skupaj z otroki šego ohranili in razvili – po vodi so spustili luč, saj jim, kot priča izročilo, od sv. Gregorja (12. 3.) do sv. Mihaela (29. 9.) ni bilo več treba delati ob umetni svetlobi – torej ob luči, ki jim jo je dajala sveča, pozneje pa petrolejka."

Poročilo iz leta 1926, objavljeno v Cerkvenem glasniku za Tržiško župnijo, pravi: »Na predvečer sv. Gregorja (12. marca) vidiš pri zgornjem bistriškem mostu dečke, ki spuščajo po vodi z lučicami razsvetljene papirnate hišice. Če jih vprašaš, kaj da počnejo, ti ne vedo odgovora. Je pač tako običajno. Drugače je bilo to pri naših pradedih. Čevljarji so namreč ta dan prenehali z delom pri luči, ki so ga morali opravljati skozi celo zimo. Naravno, da so se naveličali vleči dreto pri slabo brlečih leščerbah in zato so razposajenem, veselju sv. Gregoriju, njih rešitelju, zažigali na obrežju Bistrice slamnate kresove, vihteli v zraku baklje iz starih, v smoli namočenih metel in pošiljali v papirnatih hišicah in cerkvicah po vodi nepriljubljeno svečavo. Veselje je bilo tim večje, ker so mojstri po končanem slavju nagradili svoje pomočnike in vajence z dobro večerjico — ‚lihtpratel‘ imenovano.«

Na predvečer sv. Gregorja so goreče predmete po vodi spuščali tudi v Kropi, Kamni Gorici, Železnikih in ponekod drugje na Gorenjskem (Bela, Šenčur, Voglje, Suha, Brnik, Cerklje), širi se tudi v druge kraje (npr. v Ljubljano, kjer Gregorčke spuščajo po Gradaščici, na Štajersko in drugam).

Se na Gregorjevo ptički res ženijo?

Po starem julijanskem koledarju je bilo Gregorjevo na prvi pomladni dan, z uveljavitvijo gregorijanskega koledarja pa se je premaknilo na dvanajsti marec in tako ni več prvi koledarski spomladanski dan. Kljub temu pa že naznanja pomlad in spremembe v naravi, ki se jih vsi veselimo. Prve ptice selivke (mestne lastovke, žerjavi…) nam naznanjajo prihod pomladi, dnevi se daljšajo, drevje zeleni in nekateri ptički se ženijo. Večina vrst ptic gnezdi spomladi od aprila do junija. Nekatere ptice že skrbno izbirajo mesta za gradnjo gnezd, medtem ko se druge še niso vrnile iz prezimovališč.

Moj stari ata je pravil

"Po drugi vojni se spomnim, da so hiške delali iz lesa, kartona in celofana. Na sredo so dali svečo, da je gorelo. In vedno je bil kres. Najprej so zakurili kres in potem spuščali hiške. Moj star ata je bil rojen 1862, pa je že on vedno pravil, da je bilo tako. Rekli smo 'uč u vodo'. Mi smo dali en camboh oblancov, da so zagoreli, in jih spustili po vodi. Kdor je imel čas, je kakšno hiško naredil. Se spomnim, da je bilo tako že, ko sem bil povsem majhen, pa potem, ko sem v šolo hodil."