Naš gost: Tone Partljič

07. 03. 2016, 13:13 Jure Sešek

V soboto smo gostili dramatika, pisatelja, publicista, urednika, nekdanjega poslanca in dobitnika letošnje Prešernove nagrade Toneta Partljiča. Povedal nam je, da je po nagradi „enak Partljič, kot prej“. Vesel je, da je prvi komediograf, ki je prejel veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Razume jo kot nagrado mnogim, ki so in še vedno ustvarjajo na področju komediografije, kot dokaz, da humor ni drugorazredno ustvarjanje.

Kot ustvarjalec na področju dramatike in gledališča, se je vedno zavedal, da v simbolu gledališča nastopata dve maski. Prva, ki je otožna in druga, ki se smeji na vsa usta. Partljič pravi: „Z Matičkom in Županovo Micko smo krasno začeli, potem pa smo Slovenci pretirano dodajali grenkobo. Vmes smo imeli izvrstno čitalniško komedijo, nato pa se zdi, kot da smo pozabili na dobre ustvarjalce, ki se jih je podcenjevalo. Nagrado razumem tudi kot opravičilo vsem pozabljenim!“

Po diplomi na Pedagoški akademiji v Mariboru je Partljič najprej poučeval na Sladkem Vrhu. Od leta 1971 je bil dramaturg v Drami Maribor, od leta 1987 pa tudi umetniški vodja, najprej v MGL, potem pa še v ljubljanski Drami. Dvanajst let je bil poslanec Državnega zbora. Značilnost njegovega pisanja sta večinoma satira in humor, včasih tudi sarkazem, izhodišče pa etična, deloma cankarjanska prizadetost ob povojnem dogajanju, pogosto z opaznimi avtobiografskimi prvinami. V dramatiki obdeluje tudi motive Cankarjevih učiteljev, kmetstva, vojnih in povojnih dogodkov ter se posveča satiričnim komedijam o sodobnosti.

Spregovoril je o ljubezni do učiteljskega poklica, o političnem delu v Ljubljani, ki mu je vzelo „polovico priljubljenosti dramatika“, gledališču, ki mu je bil dolgo povsem predan in pisateljskem poklicu, ki mu je najbližji in najbolj ljub. Spoznali smo kakšen je proces nastajanja knjižnega dela, kako zahtevno je delo vodje gledališča, koliko poštenosti in osebne svobode je premogel kot učitelj in koliko kot poslanec v Državnem zboru.

Tone Partljič je prepričan, da je ljubezen do kulture in umetnosti globoko v slovenskem človeku. Prepričan je, da smo narod, ki se dobro zaveda kako pomembna je kultura. „Imamo marsikatero bogastvo. O našem narodu mislim najboljše in ne vem zakaj se danes zdi tako pesimističen. Včasih imam občutek, kot da ljudje živijo v peklu in ne v nebesih pod Triglavom. Zavedajmo se, da živimo v lepi deželi, da smo veliko vredni! Ohranili smo narod in jezik, čutimo potrebo po umetniškem ustvarjanju. S tega vidika sem velik optimist. Pljuvati v lastno skledo ni domoljubno dejanje!“