Slovenski škofje pri krizmenih mašah o duhovnikih in Božjem usmiljenju

Cerkev na Slovenskem | 24.03.2016, 14:24 Marta Jerebič

Mariborski nadškof Alojzij Cvikl je krizmeno mašo daroval že včeraj, ostali škofje ordinariji so jo danes. Večinoma so misli v pridigah navezali na leto usmiljenja. Tako je na primer ljubljanski nadškof Stanislav Zore dejal, da resničnost Božjega usmiljenja v ospredje stopa ravno v poklicu duhovnika.

Krizmena maša v ljubljanski stolnici

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je spregovoril o tem, kako se je Jezus v preteklosti z usmiljenjem ozrl na njih, jih povabil za seboj. »In danes smo tukaj in se želimo zahvaliti Gospodu za to usmiljenje, kajti samo po njegovem usmiljenju smo to, kar smo, po njegovi milosti smo postali duhovniki in po njegovi milosti ostajamo duhovniki. Po svoji pravičnosti bi najbrž že vsi bili nekje drugje. V Božjem usmiljenju pa smo še vedno služabniki Jezusa Kristusa, za njegovo ljudstvo.«

Nadškof Zore je dejal, da svoje duhovnike vsak dan izroča Božji milosti. »Naj Bog vsak dan, vedno znova po moji prošnji in molitvi drži roko nad vami, vam da moč in pogum za vztrajnost, za boj, za zvestobo.« Tudi duhovnike je povabil, naj molijo drug za drugega.

Prav tako se je s prošnjo za molitev obrnil na vernike: »Vem, da nas dostikrat kritično opazujete. In vidite naše pomanjkljivosti, slabosti, grehe. In nič ni narobe, če vidite vse to. Vendar vas prosim, da v svojih molitvah naše pomanjkljivosti prinesete pred nebeškega Očeta, pred njegovo usmiljenje.«

Krizmena maša v koprski stolnici

Na Radiu Ognjišče smo krizmeno mašo prenašali iz koprske stolnice. Škof Jurij Bizjak je poudaril, da krizmena maša letu usmiljenja daje svojevrsten pečat, »saj je prav maziljenje zgovorno znamenje usmiljenja«. Maziljenje pa je tudi najlepše znamenje tolažbe, je nadaljeval škof Bizjak in zbranim duhovnikom okoli sebe dejal: »Maziljeni smo torej dragi bratje, da bi prinašali veselje, zvesti in blagodejni tolažniki vsakemu, ki je prizadet in preizkušen, ki ponižan in razžaljen, ki trpi krivico in prenaša bolečino. Naše poslanstvo, dragi bratje, je torej, da z vsem srcem in vso dušo, vsem mišljenjem in močjo prinašamo tolažbo.«

Poslanstvo tolažnika pa jim bo teklo od rok, če bodo najprej sami polni tolažbe, če bodo najprej sami globoko potolaženi, napolnjeni z Božjo milino in tolažbo.

»Nastavimo torej, dragi bratje duhovniki, svoja ušesa in svoja srca Božji besedi in naj se tudi nad nami uresniči Božja beseda preroka Izaija, ki pravi: Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz potolažil.«

Krizmena maša v novomeški stolnici

Novomeški škof Andrej Glavan je duhovnike povabil, naj se v letu usmiljenja vprašajo, ali so učinkoviti in prepričljivi kanali usmiljenja. Vprašajo naj se tudi, kako zbrano, dostojno in pobožno obhajajo mašo. Nato je spregovoril o edinosti duhovnikov s škofom, ki je po njegovih besedah korenina in garancija pastoralnih uspehov.

Vernike, še posebej molivce za duhovne poklice, pa je prosil, naj veliko molijo za svoje duhovnike. Novomeška škofija ima 11 bogoslovcev in 4 nove maše letos. A ti vidni sadovi naj vernike ne ustavijo, ampak spodbudijo k še bolj vztrajni in zaupni molitvi. Škof Glavan je ob tem povedal, da se je skoraj 300 vernikov obvezalo, da vsak dan molijo za duhovnike, za njihovo stanovitnost in zvestobo.

Krizmena maša v celjski stolnici

Celjski škof Stanislav Lipovšek pa se je ob vse bolj zaskrbljujočem pomanjkanju duhovnih poklicev Bogu zahvalil, da imajo v škofiji tri bogoslovce. V pridigi je sicer večkrat citiral papeža Frančiška, ko govori o Božjem usmiljenju in duhovnike pozval, naj obnovijo prvotno ljubezen ter pogumno stopijo skozi sveta vrata njihovega duhovništva. Spregovoril je tudi o tem, kje vse se kaže usmiljenja ljubezen, na primer v karitativni dejavnosti Cerkve in po zakramentih. Ob tem se je zahvalil svetoletnim spovednikom.

Krizmena maša v murskosoboški stolnici

»Ko duhovniki vsak dan mašujemo, na nekrvavi način obnavljamo zase in za ljudi enkratno Kristusovo žrtvovanje na križu. Z vsako sveto mašo v Kristusu Bogu Očetu žrtvujemo sebe. Zato se ne moremo ogibati križev,« pa je dejal murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je nato spregovoril o grešnosti, usmiljenju, resnici, uboštvu.

»Biti usmiljen v resnici ali biti usmiljen v laži. Nenehno prepoznavam to dvoje kot dolžnost škofa, da se moram odločati med enim in drugim. To je velika stiska, ki jo doživljam. V tej razpetosti med usmiljenjem v resnici in usmiljenjem v laži, so vidne vse moje slabosti. Kako naj bom ubog. Tudi tukaj nastopata resnica in laž, ki me nenehno izzivata. Resnica mi govori, kaj je potrebno in kaj ni potrebno v življenju naše škofije. Laž pa mi govori o stvareh, ki niso potrebne za škofijo, da pa so nujno potrebne.«