Film Papež Frančišek: Pot do Svetega sedeža

Slovenija | 11.03.2016, 10:13 Marta Jerebič

Ob tretji obletnici izvolitve papeža Frančiška v Slovenijo prihaja film Papež Frančišek: Pot do Svetega sedeža. V njem skozi oči mlade španske novinarke Ane sledimo življenjski poti številnih preizkušenj, ki so izoblikovale Jorgeja Maria Bergoglia na poti do voditelja katoliške Cerkve. Predpremiera filma bo v nedeljo, 20. marca, v Koloseju, na sporedu pa bo od 24. marca, tudi v Kinu Komuna. Novinarji in drugi predstavniki Cerkve v Sloveniji smo si film že lahko ogledali. Med gledalci so bili tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore, poznavalec filmov p. Andraž Arko in prevajalec Andrej Turk. Po ogledu so spregovorili o svojih vtisih.

Nadškof Zore meni, da je film vedno narejen tako, da je tudi malo všečen. »To je pač žanr, ki se mora prodajati, je pa res, da je tudi papež Frančišek postal lik, ki se prodaja. Hvala Bogu. V tem filmu sem v dveh stvareh začutil papeža Frančiška in po drugi strani tudi vsak duhovni poklic. Najprej ta stalna preizkušnja zvestobe, od mame naprej pa do konklava in kakor vemo tudi še pozneje. Preizkušnja zvestobe v poklicanosti, preizkušnja zvestobe na poti odločitve in v življenju po tej odločitvi. Druga stvar, ki je s prvo tesno povezana, je zagledanost v Jezusa in v predanost v molitvi. Brez tega se mi zdi, da je nemogoče živeti preizkušnjo zvestobe. Po zgledu Jezusa, ki se vedno znova v molitvi naslanja na Očeta, tudi skozi a film v več sekvencah vidimo papeža, ko spregovori o molitvi ali ko moli. Prosi za molitev in tudi sam moli. V teh dveh poudarkih sem ga na poseben način začutil. Poleg tega pa tudi v tistem krasnem stavku, ko pravi, da Jezus ni ostal na balkonu, ampak je šel med ljudi. Tukaj lahko začutimo papeža Frančiška, njegov odnos do evangelija, evangelizacije, Cerkve, skratka njegovo poklicanost in poslanstvo biti Kristusov in živeti za brate in sestre.«

Poznavalca filmov p. Andraža Arka je nagovoril celoten film, še posebej pa leta Bergoglievega iskanja duhovniške službe, borba za poklicanost. »Lik duhovnika, ki je moški v celovitosti njegove poklicanosti. Duhovnik kot moški. Zna biti skupaj z lepo žensko in to je eden od pomembnih izzivov tega filma. Če pogledamo druge filme o papežih imamo po večini vse samo v kolarjih in habitih. Tukaj pa imamo ob glavnem igralcu lepo žensko skozi cel film, kar da filmu pomemben pečat. Poleg tega je to argentinsko-španska produkcija, ne pa italijanska, kjer imamo stvari bolj ali manj sterilne. Bistveno je, da kot moški z nežnostjo in sočutnostjo vstopa v odnos do žensk, še posebej, ko gre za močno težke trenutke, bodisi primer splava ali ko izve za smrt matere novinarke Ane. S tega vidika je film zelo močen.«

Prevajalec papeževe knjige Božje ime je usmiljenje Andrej Turk pa je povedal: »Skozi ves film je čutiti, da je tudi sam v svojem življenju v odnosu do ubogih, do trpečih, do grešnikov začutil, da je najpomembnejša lastnost Boga njegovo usmiljenje, ki brezpogojno sprejema vse. Ima tudi nek obzir do neverujočih. Pravi: Do Boga ne prideš z razumom, ampak s srcem, s tem, da mu odpreš srce. Tudi v tej knjigi, ki sem jo prevedel, je najbolj to poudarjal, da je Bog tisti, ki naredi prvi korak k grešniku. Dovolj je majhna odprtina, odprtost za njegovo milost, da lahko vstopi, nagovori človeka in ga pokliče k sebi. To se mi je zdelo dobro predstavljeno tudi v tem filmu.«