8.marec, dan žena v petih slikah

Slovenija | 12.03.2016, 08:30

V tem tednu smo bile ženske osrednja tema pogovorov. Čeprav se 8.marec ne praznuje več tako bučno kot nekoč, je nežni spol še vedno deležen majhnih pozornosti in zahval za vse, kar prispevamo v družinah, na službenem mestu in v družbi. V civiliziranih deželah je sicer dosežen optimalen nivo pravic in priložnosti za uveljavljanje enakopravnosti med spoloma, zato se je smiselno vprašati, kaj praznovati ali posebej izpostavljati, če sta moški in ženska postavljena na isto izhodišče. Nekatere oblike praznovanja se v novi dobi zato izkažejo za absurdne in preživele. No, kar sem doživela pretekli teden, me je utrdilo v tem prepričanju in mi dalo misliti, a o tem kasneje.

Prva slika. Primer moje babice, po sili razmer emancipirane ženske

Moja babica je doživela zelo trdo usodo. Rojena v 80 letih 19. stoletja je kmalu po poroki in rojstvu edinega otroka, moje mame, ostala vdova, saj je moral mladi mož, moj dedek, v vojsko in je kot vojak avstroogrske monarhije kmalu umrl.

To se je dogodilo leta 1914. Z ostalimi preminulimi vojaki so ga pokopali v skupen grob na ptujskem pokopališču. Mlada žena je pogosto žalostna romala iz Ljubljane na Štajersko, da bi tako ohranila plamenček ljubezni v svojem srcu. Nikoli več se ni poročila, odločila se je za vdovstvo, zato ji ni preostalo nič drugega, kakor da se zaposli in tako poskrbi zase in dojenčico. Postala je delavka v tobačni tovarni in tam dočakala tudi upokojitev. V preteklosti sem veliko prebrala o tobačnih delavkah in njihovem slabem položaju. Čeprav babica ni prav pogosto pripovedovala o svojih življenskih tegobah, niti se ni pritoževala, pa mi je padlo v oči, da je kot navadna delavka uspela s prihranki skupaj s svojo sestro zgraditi skromno hišo. Sklepam lahko torej, da ekonomski in družben položaj navadne tobačne delavke le ni bil tako slab. Z marljivostjo in skomnostjo je skrbela zase in hčer, ohranjala svoje vrednote, medtem ko so napredna gibanja in revolucija vihrali mimo nje.

Druga slika. Ali je bil čas od leta 1848 res popolnoma ravnodušen do ženskega vprašanja?

Zavrtimo zgodovino za več kot 100 let nazaj. Iz današnjega zornega kota težko razumemo, da so samo nekatere ženske imele odprta vrata do izobrazbe, določeni poklici, recimo pravnice ali profesorice na univerzi, so jim bili nedostopni, če so hotele postati učiteljice, so se morale odpovedati poroki in družini in še bi lahko naštevali. Kljub temu so nekatere izbranke uživale ugled in časti v svojem času, torej je družba spoštovala njihove vrline in sposobnosti. Po narodnostnem vrvenju l. 1848 so se množila ženska društva in časopisi, kjer so izražale svoje zahteve, z razvojem izobraževalne piramide pa se jih je vedno več vpisovalo tudi na srednje in visoke šole. V avstroogrski monarhiji so v letih 1850 ženske določenih slojev imele celo volilno pravico. Na prelomu stoletja je v liberalnih in katoliških krogih delovalo vedno več prodornih žensk, ki sta jih javno cenila celo Ivan Tavčar in konzervativnejši Anton Mahnič . Časopis Domovina je 4.apr. 1906 zapisal takole:

»Nek oživljajoči duh bi zavel v naše javno življenje, ako bi stalo na branikih za naše narodne pravice poleg mož naše narodno ženstvo.«

Tretja slika. Ženski aktivizem na prelomu stoletja

Prizadevanje za ženske pravice je bilo zelo blizu levemu političnemu aktivizmu tistega časa, kar se ohranja do danes v skrajno popačeni obliki. Nemki Clari Zetkin gre nekaj zaslug za to, da se je pogled na ženske pravice in ekonomsko neodvisnost spremenil. Po njenem nedvomnem začetnem idealizmu in uspehu se je kasneje, žal, ta smela žena popolnoma utopila v boljševističnem gibanju in postala njena slepa podpornica, ter končala v naročju leninistične strahovlade v Moskvi.

Četrta slika. Kaj nas, ženske, poboža?

Žensko vprašanje je torej v preteklih stoletjih doživelo svoje velike premike tudi brez vstaj in krvi. In kaj nam je ostalo po dolgih desetletjih plemenitega in vztrajnega prizadevanja? Šopek rož, ki ga prinese mož, pozorne besede sodelavcev, proslave in neskončne debate, če je to res vse, kar smo hotele. Ko je na normativni ravni skoraj vse urejeno, ugotovimo, da smo v svojem bistvu veliko več, kot le zbirka zakonov in možnosti.

Zato nam godi in nas poboža, ko nam naši moški sodelavci voščijo iskreno iz srca, opazijo našo svojskost in izrazijo spoštovanje. Pred dnevi sem se zato razveselila besed, ki jih je napisala moška roka. Takole se glase: »Ob današnjem svetovnem prazniku žensk se vam iz srca zahvaljujem za vse, kar naredite za skupno dobro v naši skupnosti. Brez vas bi bil ta naš svet pust in prazen, razmetan, neurejen in še vedno v popolnem kaosu, brez prave energije, veselja, privlačnosti, navdušenja ... Hvala, ker ste in ker ste takšne, kot ste. Želim vam lep prazničen dan.« Tako sodelavec z velikim, iskrenim srcem.

Peta slika. Neka praznična prireditev v čast ženskam v letu Gospodovem 2016.

Po naključju sem v teh dneh zašla še na drugačne vrste praznovanje v čast ženam. Težko boste verjeli, da je kaj takega mogoče v letu Gospodovem 2016. Dvorana v glavnem mestu neke dežele polna do zadnjega sedeža. Na odru pevski zbor gospodov v poznih letih, lepo so urejeni in drže se nadvse slovesno. Pričakujemo dostojanstven dogodek z lepim sporočilom za dame v dvorani. Saj je njihov dan, 8. marec, spomin na uresničene sanje, da bodo lahko končno enakovredno sodelovale v družbenem življenju in darovale svoje srce in razum za sedanjo in prihodnjo generacijo. Pride dirigent , dvigne roke in zapojejo: Internacionalo. Publika se ubogljivo dvigne in neskončno uživa v besedah ki izražajo upor in vstajo. Na panoju v ozadju med stiliziranim Triglavom preberemo »O F«, pojavijo se tudi dokumentarni posnetki partizanskih filmov. Publika je navdušena, še večja energija se začuti, ko moderatorka nagovori navzoče »Drage tovarišice in tovariši« Pove nekaj stavkov o zmagoslavni emancipaciji žensk in najavi tovariša Zorana Jankoviča, lj. Župana, k besedi. Kako lepo, tudi zanj smo tovariši in tovarišice, vesel je vseh žena, ponosen je tudi na svojo udeležbo na Kotnikovi ulici prejšnji teden, saj je bil ta shod znak solidarnosti in enotnosti ne pa razdvajanja, kot ga je povzročila ona druga stran. Ljubljana bo vedno spoštovala vrednote NOB in kolikor časa bo župan, v tem lepem zelenem mestu ne bo dopustil, da se postavi domobranski spomenik. Bučno ploskanje. Ljudje so navdušeni. »Mi vsi tukaj moramo širiti duh partizanstva naprej« še pove in nameni poseben pozdrav komandantu Stanovniku, ter zapusti oder. Sledi recitacija o Ljubljani odeti v bodečo žico in nato zbor zapoje Eno devo še bom ljubil. Tudi ministrica Anja Kopač Mrak, ki je slavnostna govornica, slavi herojske žene partizanke, predane učiteljice, zdravnice, kurirke in tudi sicer pogumne borke, ena od njih, tov. Vida Tomšič, pa je bila kasneje, ko je izbruhnila svoboda, srce družbene preobrazbe. Po vsebini in sporočilu so bile izstopajoče tri točke večera. Mlada pevka je ob spremljavi pianista čuteče zapela pesmi Mlade oči in Med iskrenimi ljudmi, plesalca pa sta se izvrstno zavrtela na odru. Mladost in z njo življenje sta tako poživila morbidno dogajanje na odru, a meni se je ob tem prikradlo vprašanje: kako pa so tile štirje zašli semkaj? Program se je nato končal z venčkom partizanskih. Takih, ki jih je lahko pela vsa dvorana: Za vasjo je čredo pasla, Šivala je deklica zvezdo, Hej brigade.

Zagotavljam vam, da vse to ni šala; tako nekateri praznujejo dan žena leta 2016. Ker sem na svetu že nekaj desetletji , se spominjam proslav, ko smo bili še otroci. Dikcija je bila podobna, kot sem jo slišala tokrat, zato me je obšel občutek, da sem odprla porumenel časopis, star kašnih 60 let. K sreči sem v preteklih letih prebrala veliko literature, ki je razbistrila um in nas očistila kolektivne zadrogiranosti.

Življenje v državi se je medtem krepko premaknilo naprej: več kot 70 % žensk je danes izobraženih, dobro informiranih in delavno aktivnih ter praviloma plačanih, kot si to zaslužijo na konkretnem delovnem mestu. Resnici na ljubo se je tudi zakonsko veliko uredilo: ženske se ne bojijo spočeti otroka, lahko vsako jutro mirno oddidejo v službo ali kandidirajo za katero koli politično funkcijo, če to hočejo in želijo. Kot v vseh civiliziranih državah, lahko volijo po svoji vesti in tudi s tem glasujejo za varnejšo prihodnost sebe in svojih otrok. Če seveda gredo na volitve! Vse to pa v konkretnih življenskih situacijah avtomatično ne odpravlja moškega mačizma, zasmehovanja žena, ki dajo prednost materinstvu, sovražnega govora proti molitvi za nerojene, grobih in žaljivih napisov na cerkvenih zidovih. Vsem tistim, ki zlorabljajo svobodo za neprimerne nagovore na novodobnih slovesnostih in ki niso sposobni zatreti zla v srcu, bo treba tudi v prihodnje nenehno ponavljati , da jih je povozil čas in da so prestopili meje spodobnega.