O kriku revnih in preganjanih

Slovenija | 04.03.2016, 14:30 Petra Stopar

Komentar pišem sredi postnega časa v svetem letu usmiljenja, v tednu, ko so bila v osredju vprašanje beguncev, ustavitev vojnega nasilja v Siriji in vprašanja spolnih zlorab mladoletnih oseb. Pomembno je spomniti tudi na namene apostolata molitve za februar in marec, saj odlično odražajo potrebe življenja danes. Kar trije nameni, za pravi odnos do stvarstva, za družine v stiski in za otroke, ter da bi ljubili in ohranili lepoto narave, so povezani z dvema ključnih dogodkov v Cerkvi lani, z Laudato si', ekološko encikliko papeža Frančiška (O skrbi za skupni dom), in škofovsko sinoda o družini (O poklicanosti in poslanstvu družine v Cerkvi in sodobnem svetu). Eden drugih namenov je za preganjane kristjane.

Na tem mestu ne morem predstaviti izjemno pomembnih vsebinskih vidikov Laudato si' in sinode o družini, iskreno pa verjamem, da bi bilo zelo dobro, če bi obe vsebini postali pomembni temi krščanstva na Slovenskem. Pa ne le zaradi vsebin, enako močno zaradi načina pisanja, ki daje upanje in pogum. Berimo in se o tem pogovarjajmo, ker bomo tako gradili in krepili upajočo vizijo prihodnosti, kar Slovenci tako močno potrebujemo.

Za naš komentar omenimo le veliko pozornost obeh besedil na celovit obravnavanje teme in njeno celovito reševanje. Zelo močno se to vidi v ekološki okrožnici v viziji celostne, integralne ekologije, v kateri so vse stvari povezane, v kateri se naravni, družbeni, medosebni, kulturni in duhovno-teološki vidiki združijo v eno samo povezano sporočilo. Gre za celovitost, dopolnjevanje različnih vidikov, in ne imperativno totalnost, kjer je en vidik drugim nadrejen.

V sodobni družbi in kulturi prevladuje drugačen pogled. Živimo v času močnega individualizma in subjektivizma, velike fragmentacije življenja, kratkotrajnih in začasnih izbir. Sredi februarja letos umrli filozof in pisatelj Umberto Eco (avtor prvega postmodernega romana Ime rože), je v različnih zapisih zadnjih let poudarjal, da v Evropi živimo v času tekočega, spremenljivega življenja, ko ni več močnih vrednot, za katere bi se bili ljudje pripravljeni resnično trajno zastaviti. Deloma se z njim lahko strinjam, saj je velik del sodobne družbe usmerjen ali v nihilistično in destruktivno zavračanje resnice in vrednot, ali pa ga skrbi samo za vrednote, ki služijo kulturi jaza, narcistični zagledanosti vase, izolaciji od drugih. Obe smeri imata nekaj skupnega: veliko apatijo, brezbrižnost do druge ljudi (opomba 1). Zato se poudarja strpnost, a to je strpnost brez spoštovanja. Spoštovanje namreč zahteva odprto poslušanje drugega, iskanje resničnega srečanja in graditev pristnega dialoga. Dialoškost je osrednja značilnost tretje drže sedanjosti, ki je kritična do zablod preteklosti, a je čuteča in skuša zdraviti rane ter odprto in ponižno ustvarjati novo kulturo. Taka vizija je blizu temu, kar je blaženi papež Janez Pavel II. imenoval »civilizacija ljubezni«.

Ali smo kristjani dovolj odprti za tak pogled, za tako držo? Ali dejansko verujemo, da je Troedini osebni Bog gospodar zgodovine? Ali v dogodkih zgodovine iščem najprej to, kaj skuša povedati Bog, ki je Stvarnik, Odrešenik in Tolažnik? Ali pa ostajamo pri zgolj človeških razmislekih, pa če so ta še tako humana in etično utemeljena?

Velike migracije sodobnosti nas najprej spomnijo na resnico sveta. Evropski človek nekako mora sprejeti dejstvo, da so za velik del človeštva vojne, lakota, nasilje, revščina, preganjanje itd. del njihovega vsakdanjega življenja. Ni več mogoče, da bi Zahodna civilizacija živela predvsem za svojo korist. Krik zemlje in krik revnih in preganjanih je premočan.

Glede odnosa do beguncev želim spomniti tudi na to, da živimo v deželi skozi katero je po drugi svetovni vojni bežalo več sto tisoč ljudi. Vsaj sto tisoč jih ni uspelo najti zatočišča in ležijo pobiti po naših jamah, protitankovski jarkih, rudniških jarkih itd. Kristjani smo veseli, da je večina naših beguncev lahko našla nov dom v Argentini. Ko oblikujemo odnos do sedanjih beguncev, tega ne pozabimo.

Menim, da je nasilje zadnjih let odprlo pot razumevanju, ki ga papež Frančišek imenuje ekumenizem krvi. Sodobni mučenci krščanstva pričujejo za Kristusa in njegovo Cerkev na nerazdeljen način. Nihče jih ne vpraša, kateri krščanski Cerkvi pripadajo. To je bil tudi eden poudarkov srečanja papeža Frančiška in moskovskega patriarha Kirila. Papež Janez Pavel II. ni brez razloga pozival k temu, da mora Evropa dihati z obema kriloma pljuč, dihom zahodnega in vzhodnega krščanstva. Danes pa je vse bolj jasno, da mora krščanstvo prisluhniti prispevkom vseh Cerkva. Osebno menim, da je to bistvenega pomena za prihodnost krščanstva in Evrope, ker brez tega menim da ne bomo mogli razviti potrebne ustvarjalnosti.

Krščanstvo na Bližnjem vzhodu krvavi. Zato bi si morali kristjani še posebej prizadevati za mir. Jasno je, da je mir bistveno odvisen od akterjev zunaj Sirije, od ZDA, Rusije in Evropske skupnosti od Turčije, Saudske Arabije in Irana. Rešitvi konflikta sta vsaj dve – ena je etnično in versko čiščenje oziroma preseljevanje, podobno kot se je zgodilo v Bosni, drugo je sobivanje etničnih in verskih manjšin, kar je več kot tisočletna izkušnja življenja na Bližnjem Vzhodu. Katere daje resnično upanje, lahko presodi vsak sam. Libanonski maronitski patriarh in kardinal Bechara Boutros Rai je pred par dnevi poudaril, da ima vsaka država v Siriji tudi lastne politične interese, a dodal, da vsaj eni državi, Rusiji, za krščanstvo tam ni vseeeno (opomba 2).

Nujno se mi zdi potrebno reči še nekaj besed o boleči temi Cerkve, o vprašanju spolnih zlorab mladoletnih. Film V žarišču, ki je v tem tednu prejel oskarja za najboljši film, govori o boleči izkušnji ljudi, ki so bili zlorabljeni. Zdi se, da prvi vatikanski in drugi krščanski odmevi film ocenjujejo bolj pozitivno kot ne. V tem tednu je avstralska komisija za zlorabe v Rimu štiri dni zasliševala kardinala Georgea Pella o njegovem poznavanju in vedenju glede zlorab, ki so se dogajale, ko je bil svetovalec in pomožni škof v Avstraliji. Tudi na več drugih mestih so bile v zadnjih tednih izrečene besede, ki zahtevajo sodelovanje med cerkvenimi in civilnimi oblastmi. Kardinal Pell je sicer jasno priznal, citiram, »velikanske napake cerkve« glede teh vprašanj, tudi to, da so bila ta vprašanja pogosto »potisnjena« pod preprogo. A kritični opazovalci opozarjajo, da pravni vidik ne zadošča: potrebno bo spremeniti mentaliteto, način mišljenja in odnosa do teh zadev. Podobno je v teh dneh povedal msgr. Angelo Becciu, namestnik vatikanskega državnega tajnika. Drža škofov, ki so bili v preteklosti želeli institucijo Cerkve obvarovali pred škandali, ki jih prinaša priznanje storjenih grozot, je popolnoma napačna. Oba zadnja papeža, Benedikt XVI. in Frančišek, sta se močno zastavila za pot očiščenja in zavrnila vsak izgovor in opravičevanje, ki so se jih v preteklosti oklepali nekateri odgovorni v Cerkvi. Pomemben pa je tudi poudarek papeške komisije za zaščito mladoletnih, da bo, kot je zapisal Radio Vatikan (opomba 3) treba biti bolj »pozoren na ustrezno formacijo duhovnikov« in, »predvsem, biti pazljivi in strogi pri izbiri kandidatov za duhovništvo«.

V kratkem bi lahko rekli: treba bo bolj ljubiti resnico, in to na način usmiljenja. Tudi v Cerkvi mora ljubezen do resnica imeti prednost. Resnično usmiljenje resnico pove na način ljubezni, zato usmiljenje spreminja, preoblikuje in vabi k spreobrnjenju, kot je zapisala sinoda o družini. V postnem času smo k temu na poseben način povabljeni prav vsi, saj smo vsi grešni in potrebni spreobrnjenja (opomba 4). Vendar, kot je te dni rekel papež Frančišek, Božje usmiljenje lahko vstopi v človeka samo tedaj, ko ima odprto srce. Zato prosimo za milost odprtega in čutečega srca, ki se veseli usmiljenja, ki je dar in ne naša zasluga.

Opombe

Opomba 1. To so opazili mnogi; med drugimi o tem piše Michael P. Gallagher, pokojni profesor na papeški univerzi Gregoriana, v knjigi Spopad simbolov, Uvod v vero in kulturo, ki je prevedena tudi v slovenščino. Prim zlasti 8. poglavje: Postmoderna situacija – prijatelj ali sovražnik, str. 123-139, in zadnji dve poglavju o pomenu kulture pri pastoralnem služenju in duhovnosti kulture, str. 173-205.

Opomba 2. Valente, Gianni, 2016. “There is no genocide of Christians. And we do not need 'protectors'.” (pogovor z maronitskim patriarhom in kardinalom Bechara Boutros Rai-em. (28. 2. 2016). Vatian Insider, http://www.lastampa.it/2016/02/28/vaticaninsider/eng/inquiries-and-interviews/there-is-no-genocide-of-christians-and-we-do-not-need-protectors-53CKbTCNVNQdoMFMmkuPIP/pagina.html (dostop 1.3.2016)

Opomba 3. Radio VATIKAN. 2016. Prispevek »Msgr. Becciu glede zlorab mladoletnikov: Odločno in hitro ukrepanje«. ( 2.3.2016, slovenska oddaja R Vatikan) http://sl.radiovaticana.va/news/2016/03/02/msgr_becciu_glede_zlorab_mladoletnikov_odlo%C4%8Dno_ukrepanje/1212381 (dostop 3. 3. 2016).

Opomba 4. O temi usmiljenje v vsakdanjem življenju je na praznik sedeža apostola Petra, 22. februarja letos, papežu, rimski kuriji in zaposlenim v Vatikanu spregovoril p. Marko Rupnik. Usmiljenje enako kot občestveno življenje ni naše lastno delo. Je dar. Lahko pa človek postane »kraj razodevanja usmiljenja«, ko začne živeti v skladu z Božjim življenjem. Radio Vatikan. 2016. P. Marko I. Rupnik: Usmiljenje in občestvo nista naše delo. (22.2. 2016) http://sl.radiovaticana.va/news/2016/02/22/p_marko_i_rupnik_usmiljenje_in_ob%C4%8Destvo_nista_na%C5%A1e_delo/1210443 (dostop 1.3. 2016)