Benedikt XVI v intervjuju o Božjem usmiljenju

Cerkev po svetu | 19.03.2016, 07:01 Marta Jerebič

Na današnji praznik sv. Jožefa goduje tudi zaslužni papež Benedikt XVI. Ta je v intervjuju, ki je vključen v knjigo, ki je pred dnevi izšla v Italiji, med drugim spregovoril o Božjem usmiljenju. Po njegovih besedah je 'znamenje časov', da misel o Božjem usmiljenju postaja vedno bolj središčna in prevladujoča. Pogovor z Benediktom XVI. je opravil jezuitski teolog Jacques Servais, knjiga pa vsebuje tudi konferenčna poročila z nekega teološkega srečanja v Rimu oktobra lani.

Benedikt XVI. je v intervjuju spregovoril tudi o Cerkvi. Slednja ni zgradila same sebe, je poudaril. Ustvaril jo je Bog in jo nenehno oblikuje po zakramentih, zlasti krstu; v Cerkev ne vstopim z birokratskim dejanjem, ampak po zakramentu. To pomeni, da me sprejme zunanja vidna skupnost, ki se ni naredila sama. Ti dejavniki morajo po njegovih besedah sestavljati osnovo pastorale.

V zvezi s temo usmiljenja je Benedikt XVI dejal, da je že papež Janez Pavel II. močno čutil, da postaja misel o Božjem usmiljenju vedno bolj središčna. Ni naključje, da njegova zadnja knjiga, ki je izšla pred njegovo smrtjo, govori prav o Božjem usmiljenju. Ker je vse od mladih dni doživljal človeško krutost, je poudarjal, da je usmiljenje edino pravi in končni odziv na silo zla. Samo tam, kjer je usmiljenje, neha obstajati krutost, nehata obstajati zlo in nasilje.

»Papež Frančišek,« je nadaljeval Benedikt XVI., »popolnoma soglaša s tem načelom. Njegova pastoralna praksa se izraža v njegovem nenehnem sklicevanju na Božje usmiljenje. K Bogu nas vodi prav usmiljenje, pravičnost pa nas v njegovi navzočnosti plaši. To pomeni, da današnje človeštvo pod lupino samozavesti in lastne pravičnosti skriva poglobljeno spoznanje svojih ran in nevrednosti pred Bogom. Pričakuje usmiljenje.«

Po besedah Benedikta XVI. ni naključje, da je za ljudi današnjega časa posebej privlačna prilika o usmiljenem Samarijanu. Pa ne le zato, ker močno poudarja socialni vidik človeškega bivanja. Ljudje namreč globoko v sebi pričakujejo, da jim bo prišel Samarijan na pomoč, da se bo sklonil in vlil v njihove rane olja, zanje poskrbel in jih pripeljal na varno. Pravzaprav vedo, da potrebujejo Božje usmiljenje in nežnost. V današnjem trdem in stehniziranem svetu, kjer čustva nič več ne veljajo, rastejo pričakovanja po zastonjski odrešujoči ljubezni.