Karel Gržan nas vabi, da ravno prav začinimo življenje

| 28.02.2016, 18:12 Mateja Feltrin Novljan

V sobotni oddaji Za življenje nam je duhovnik dr. Karel Gržan predstavil svojo novo knjigo Začinjeno za življenje, ki je izšla pri založbi Ognjišče. V oddaji je bil v ospredju premislek, kako ustvariti dobra razmerja za harmonijo, da se ne bi dušili v medsebojnih odnosih. Res je, da nas postni čas vabi k odpovedi, soočenju, odločitvi. Vsekakor pa je to tudi priložnost za več: vere, s katero bomo premagovali strah; dobre volje, s katero bomo gradili in ne dušili odnose doma; upanja, ki nas bo opogumljajo v težkih trenutkih.

Duhovnik dr. Karel Gržan nas je spodbudil, da postni čas sprejmemo kot veliko priložnost za gradnjo naših medosebnih odnosov: „Moški, ne puščajte svojih žensk samih – kaj se bahaš, da si se nečemu odpovedal, če se nisi mogel sesti k ženi in si vzeti časa samo zanjo. Ko bosta mož in žena vzpostavila to sočutenje, bodo močno vez otroci začutili sami po sebi – to je odrešujoče, k temu nas vabi postni čas. Potrebni so soočenje, odločitev, vaja – dodajmo tiste vrednosti, ki nas bodo bogatile. Ne bodimo utrujeni, ker smo se odpovedovali, boljše je, da dodamo – to je v znamenju vijoličaste, ki pomeni modrost."

Naj bo post priložnost za zbližanje, za pogovor, za obnovitev odnosa – dodajmo tisto, česar primanjkuje: „ Moški mora biti ob ženski in ji biti opora, biti morata drug z drugim, objeta - tako bo ženska lažje živela. In tudi ženska mora pokazati, kako pomemben ji je moški.  Ženska ogromno nosi, podpira tri vogale, a ona nosi v sebi. Čeprav moški lahko dvigne težke predmete, žakelj cementa, ki ima 50 kilogramov, ženska nosi v notranjosti in to je večkrat težje.“

Za pokušino si preberite odlomek iz knjige Začinjeno za življenje, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Bilo ju je prav zabavno opazovati. Okoli štedilnika sta ‘skakljala’ kot mladostnika – rezala, mešala, preizkušala in se ob vsem predvsem veselila.

»Če želiš okušati dobro v življenju, moraš imeti občutek za dobra razmerja in harmonijo,« je rekel dedek.

»Še malce bo treba vse skupaj dušiti, pa bo,« je ocenila babica in hitro pridala: »Za dobro počutje v življenju je, če dušimo jedi, ne pa, če se dušimo v medsebojnih odnosih.«

»Ob vsem kar se ‘zakuha’ se je potrebno učiti in pogosto marsikaj spremeniti,« je dodal dedek ves zatopljen v rezanje peteršilja.

»Dedka in babico je pomembno slišati v tem, kar povesta med vrsticami,« me je opozoril Beno, ko sva z Jano pomivala posodo. In potem je dodal: »Kako je fino, če vse sproti pospravimo, kajne babica?«

»Tako je najbolje v kuhinji, pa tudi sicer v življenju. Najhuje je če se nabira nepomita posoda in nerazčiščene stvari,« je potrdila vnuka in potrosila peteršilj po pripravljeni jedi.

»Zakaj nista pripravila raje kakšne bolj preproste jedi?« me je zanimalo.

»Zato, ker je v življenju dobro preizkušati in se učiti,« je odvrnil dedek. »Kuhanje in naši medsebojni odnosi ne smejo – niti ne morejo biti nikoli dolgočasni. Pomembno je sprejeti izzive. Treba je napredovati. In potem okušaš in izkušaš … in če ni kot bi moral biti, je najbolj zanimiv izziv ugotoviti, kaj je potrebno dodati, modra odvzeti – uskladiti … Skratka, pomembno se je učiti!«

Sedli smo za mizo. Zajel sem v jed, ko me je Beno z brco pod mizo ustavil. Babica se je ob mojo zadrego nasmehnila in mi pojasnila, da je pomembna začimba pred jedjo zahvalna molitev – skratka, da pri njihovi hiši molijo.

Od verouka navajen sem naredil križ in prisluhnil dedku: »Dobri Bog, hvala ti za vse kar nam podarjaš po materi zemlji, da nas hrani in poživlja; hvala ti za vse, ki nas notranje družiš. Naj tvoja Ljubezen dopolni, blagoslovi …«

Kar smo okušali, je bilo res odlično. In klepetali smo o preprostih stvareh.  Čeprav dedek in babica nista povedala ob večerji nič posebnega, je bilo mnogo osebnega.