Po Abrahamu se začnemo spreminjati

Slovenija | 23.02.2016, 21:00 Nataša Ličen

V človeški naravi je, da se, posebej v letih blizu petdesetim, organizem spreminja. Po petdesetem letu začnemo pešati in to seveda občutimo, toda petdeseta prinašajo tudi svoje prednosti. Človek danes ne ve, kaj bi s starostjo. Toda starost prinaša tudi številne prednosti. In o teh smo govorili v februarski oddaji Za sožitje s prof. dr. Jožetom Ramovšem.

Zakaj v današnji družbi starost ni simpatična?

Dr. Jože Ramovš: »Ljudje smo bolj odvisni od socialnega okolja, od javnega mnenja, kot to priznamo ali mislimo. Kakor okolica misli in čuti, kakršno stališče ima do nečesa, tako čuti večina ljudi. Tudi tisti, ki se imajo za najbolj samostojne in mislijo, da so svobodni in čutijo zelo po svoje, so prav tako ujeti v celoti življenja na isti način, kot vsi drugi, le da si na posameznem koščku privoščijo več svobode, več protesta in podobno. V človeški skupnosti je bilo v različnih obdobjih gledanje na starost različno. Večina poznane preteklosti, ki je pisna, tudi v pravljicah, pa je imela starost za najbolj častitljivo. Del človeške kulture pa je starost podcenjeval, tudi zametoval. Ampak večina pa je imela starost za častno. Danes v razviti in moderni družbi je praktično ves razviti svet do starosti odklonilen. Razlogov za to je več. Glavni je hiter, tehnični razvoj zadnjih dvesto let in hitro osamosvajanje posameznika na njegovem telesnem in materialnem področju. Ameriški pridevniki, kot so mlad, lep, močan, uspešen, privlačen, in tako naprej krojijo modo. Po njih je dvajseto stoletje, zlasti druga polovica dvajsetega stoletja, ukrojen svet, mediji, trgovina, proizvodnja, vse družbene norme. S temi pridevniki pa se starost seveda ne more meriti.«

Prvič v zgodovini mlajši vedo in znajo več od starejših generacij

»Globlji razlog za to dejstvo je naslednji, in zgodil se je prvič v zgodovini, da tisti po petdesetem letu in več, ki so še v prejšnji generaciji poznali življenje, ki so vedeli veliko o vremenu, o sejanju, o pridelavi, o skrivnosti svojih obrti in prodaji svojih izdelkov in podobno, ki so imeli vse to v svojem spominu in je bila mlajša generacija zaradi tega zelo odvisna od njihovega znanja, zdaj mlajšim ne konkurirajo več. Nekdaj so se, zaradi prej omenjenih znanj in izkušenj, mladi učili od starejših, od njih so bili odvisni. Mi smo prva generacija, ki ima praktično na vseh področjih znanja manj znanja od srednje in mlade generacije. Elektronska, informacijska družba je naredila to in nagel razvoj ter hitro menjavanje znanja. V iskanju informacij in v znanju na katerem koli področju sem kot predstavnik tretje generacije zadaj. Dobro se zavedam, da študent na tistem področju, kjer dela magisterij ali doktorat, lahko ve veliko več od mene, ki sem kot profesor njegov mentor. V tem primeru moramo predstavniki tretjih generacij zavzeti drugačno stališče. Biti moramo sogovorniki in sodelavci. Ne pa misliti, da več vemo in da vse znamo. Imam lahko več izkušenj, ni pa rečeno, da imamo zato tudi več znanja na nekem področju, saj študent lahko do tega pride veliko hitreje.«

V starosti gre pravzaprav za isto osnovno nalogo, ki jo imamo tudi v mladosti in srednjih letih, spoznati svoje zmožnosti in meje, težave in prednosti vsakega trenutka. Človek se razvija skozi mladost, srednja leta in starost, da opravi svoje življenjske naloge in človeško dozori.

Dr. prof. Jože Ramovš: »Naš čas je glede osebnosti, medsebojnih odnosov, vključno z družino tako zmeden, kot še nikoli v zgodovini. Včasih so živeli v tesni povezavi z naravo. V družbi mora biti jasno mnenje, kdaj je za kaj pravi čas, recimo, za rojevanje je pravi, idealni, najboljši čas pri ženskah po petindvajsetem letu do nekje petintridesetega. To je najboljši biološki čas. Ne odlašajmo, kar je treba narediti v svojem času. In celotna družba bi morala to podpirati. Seveda so izjeme, ki potrjujejo pravilo. Isto je, če zdaj preskočiva, pri srednji generaciji, katere naloga je graditi in ustvarjati mir v družini, v državi, na svetu. Srednja generacija odgovarja za družino, za način življenja v njej, za proizvodnjo, tržno in biološko rodovitnost ter še kakšno. Po Abrahamu pa se začne pripravljati zadnja tretjina te igre, ki ji rečemo življenje. Zato je veliko vprašanje, ne samo kakšne tegobe prinaša to obdobje, ampak tudi kakšne možnosti. Ko organizem začne pešati, nas s tem tudi opozarja. Glavna možnost za tretje obdobje ni storilnost, ni aktivizem in podobno, niti ne oblast, ki jo želimo držati trdno v rokah, ampak je čas za dozorelost. Poslanstvo prehoda iz srednjih let v starost je avantura, da slabo in gnilo obdelamo ter vržemo na kompost, dobro pa dajemo v skrinjo zakladov in biserov, ki bogatijo mene in okolico. Biti vesel in ponosen na to, kar smo doživeli, dobro in slabo. V življenju namreč zbiramo izkušnje in znanje. Treba pa se je družiti, sami ne moremo odrasti, zorimo lahko le v skupnosti. To je zelo pomembno. Najbolj nam zato manjka druženje upokojencev v skupine, kjer se ljudje pogovarjajo o izkušnjah iz življenja.«

Vabljeni k poslušanju oddaje »Za sožitje« v celoti. Priče boste pomenljivemu razmišljanju našega sogovornika, ki redno piše tudi za revijo Ognjišče.