Poetu v spomin

Slovenija | 09.02.2016, 13:46 Nataša Ličen

Od leta 1846 do leta 1849 je v Kranju živel in deloval največji slovenski pesnik dr. France Prešeren. Ker so Kranjčani na to ponosni, so Kranj poimenovali Prešernovo mesto, ki je postalo varuh Prešernove dediščine. V devetnajstem stoletju, v času, ko je v Kranju živel dr. France Prešeren, je bila bistvena posebnost mesta tedenski sejem za žito.

Kranjski sejmi so bili vedno znani daleč naokrog in so uživali velik ugled. Prav zaradi tega so se v Kranju odločili, da bodo osmega februarja slovenski kulturni praznik obeleževali s Prešernovim semnjem. Obiskali smo ga tudi mi. Program je bil kljub mokremu vremenu pester in dobra volja nič omajana. Dogodek soustvarjajo številne folklorne skupine in kulturna društva ter Zavodi iz vse Slovenije, z Gorenjskim muzejem, Mestno knjižnico Kranj, Galerijo Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj, Prešernovim gledališčem in drugimi skrbniki etnološke dediščine. Kulturni program v starem mestnem jedru je raznolik in poln. Kljub dežju smo ga obiskovalci doživeli tudi včeraj.

Nostalgiji Prešernovega časa smo se prepustili z obiskom nekaterih razstavljavcev na sejmu, s katerimi smo posneli krajše pogovore.

Alenka Pipan, muzejska vodnica Gorenjskega muzeja: »V Prešernovi hiši v Kranju je urejen Prešernov spominski muzej, v pritličju pa galerija, kjer je trenutno razstava o Simonu Jenku in Jenkovih nagrajencih. V pritličju je na ogled stanovanje dr. Franceta Prešerna in njegove odvetniške pisarne, na postavljenih panojih lahko sledimo njegovi življenjski poti. Letos mineva 170 let od prihoda prvega odvetnika, dr. Franceta Prešerna, v Kranj."

"Muzej je razdeljen na bivalni del in na sobo pisarja Andreja Rudolfa. V Kranj je dr. Prešeren s seboj pripeljal tudi sestro, ki mu je gospodinjila. Razstavljeno imamo originalno pohištvo, za kar gre zasluga Prešernovemu daljnemu sorodniku g. Tomu Zupanu, ki velja tudi za pomembnega prešernoslovca. Tako kot Prešernova hči Ernestina Jelovšek, ki je zapisala spomine na očeta. V hiši so vidne tudi lepe poslikave, ki so jih odkrili in restavrirali naši restavratorji. Prešernova hiša je tipično meščansko stanovanje 19. stoletja."

"Prešeren, kot vemo, nikoli ni bil premožen, že za bivanje v Kranju se je moral zadolžiti. K sreči so Kranjčani že za časa Prešerna prepoznali njegovo veličino in je prav, da ohranjamo spomin nanj. Med obiskovalci je največ zanimanja za posteljo, posebej otroci začudeno gledajo in sprašujejo, zakaj je tako majhna. Ob tem naj spomnim, da so včasih ljudje spali v pol sedečem položaju, zato so imeli krajše postelje. Razstavljeno imamo tudi znamenito pismo, ki ga je Prešeren poslal staršem in v njem oznanil, da ne bo postal duhovnik, ampak »jezični dohtar.« Koz zanimivost še povem, da imamo na odprtem meščanskem dvorišču Prešernove hiše na ogled tudi Prešernovo sedmo kitico Zdravljice v več jezikih in vidimo, da ne glede na to, v kateri jezik je prevedena, sedma kitica vedno obdrži obliko čaše, kupice. To dokazuje kako velik mojster besede je bil. Zdravljica je napitnica in hkrati tudi likovna pesem. Vabljeni k ogledu, odprto imamo od torka do nedelje od 10. do 18. ure. «

Erna Korošec, pletenine Koštrun: »Začela sem s pletenjem in na koncu prišla tudi do kolovrata. Sama predem, še prej operem volno, jo obarvam, iz volne na statvah delam jope, puloverje. Ker je znova postala moderna stara tradicija postenja in filcanja, delam tudi s tem. Stranke so vesele, ker je to nekaj lepega. Filc morda bolj poznamo, je pa to potrpežljivo delo. Zelo rada delam z rokami in oblikujem. Dejavnost na tem področju morda zavira nepotrpežljivost, mladi nimajo potrpljenja, ko delam v delavnici pozabim na čas. Na policah trgovin imamo preveč ponudbe od vse povsod. Mi v svoje izdelke vlagamo sebe, veliko truda. Ne obogatiš s tem, lahko pa živiš. Imam tudi certifikat za svoje izdelke. Z več letnim učenjem sem prišla do povsem svojih prepoznavnih izdelkov, tudi na Ptujskem gradu dobite moje izdelke, kar mi je v veliko veselje.«

Janez Markelj in Marko Dijak, lajnarja: »Lajnarji so bili v Prešernovih časih revni, na ulicah so živeli le od skromnih novčičev za srečo, ki so jih dobili od ljudi. Z lajno so se preživljali. Včasih je bila pesem lajn veliko bolj cenjena. Sploh vsak inštrument. Lajnarjev tudi ni bilo veliko. Danes skušamo ohraniti tudi podobo, oblačenje lajnarjev. Imamo klobuk, plašč, rokavice, oblečeni smo v modo iz Prešernovih časov. Moja zgodba lajnarja je zgodovinska, že kot otrok se spomnim, smo imeli doma lajno in ne vemo, kako je sploh prišla k hiši. Zadnje čase se je »lajnarstvo« začelo spet razvijati in zato smo na ulici, da pokažemo ljudem. Človeku, ki gre mimo in naju pogleda, se posmejiva, mu zaželiva sreče, in s tem se obogatimo, kot v Benetkah, kjer za srečo vržemo kovanec v vodnjak. To ni samo obujanje starih časov, ampak je svojevrsten praznik. Opominja, da je bil lajnar ena redkih zabav na ulici v starih časih. Za lajnarje je danes vse več zanimanja, tudi med mlajšimi, s tem se kaže, da se v ljudeh prebuja nostalgija. Tega bo vse več.«

Miro Josipovič, zbiralec starin: »Moje zanimanje za starine je staro vsaj trideset let. Moja na žalost že pokojna mama in babica sta pred menoj zbirali stvari, ki imajo neko svojo dušo. Vrednost predmeta se ceni po redkosti in da ima vsaj sto let starosti. Včasih so bile stvari delane za dlje časa, in ne kot v današnjem potrošniškem svetu, ko so le za kratek čas. Nekatere stvari, ki jih imam, segajo tudi v čas Franca Jožefa. Največkrat ljudem sploh ni važno, da je predmet veliko vreden, ampak je pomembno, da jih predmet spominja na kaj lepega. Imam tudi nekaj kipcev, replike Prešerna in ostalih pomembnih osebnosti. Cene so simbolične, dosegljive skoraj vsakemu kupcu. Nimam najljubšega predmeta, gledam predvsem lepoto samega predmeta, od starih ključev, svečnikov, pa da so res originalni. Veliko je ljudi, ki zbirajo recimo čajnike, svečnike likalnike in podobno. Generacija starejših se želi na žalost v teh kriznih časih rešiti določenih stvari, pa nam nudijo v odkup svojo lastnino, mladi pa nimajo pravega čuta zanje in jih zanimajo povsem drugi predmeti. Redno sem prisoten po sejmih konec tedna, od Gorenjske do Primorske, celo na Ptuj nas zanese pot.«