Življenje v Raki, utrdbi Islamske države

Svet | 24.02.2016, 12:12 Marta Jerebič

Ko je Islamska država leta 2014 prevzela nadzor nad sirskim mestom Raka, je na tisoče ljudi zapustilo svoje domove. Sirski kristjan v zgodnjih 20-ih, John, je v mestu preživel leto in pol, nato pa pobegnil. Njegovo zgodbo povzema Domovina, časopis portala iskreni.net, spregovoril pa je o življenju kristjana v prestolnici Islamske države, uničevanju cerkva, tedenskih usmrtitvah in plačevanju davka.

“Ko greš po ulici, moraš biti ves čas v pripravljenosti, nikoli ne smeš gledati v oči, vedno pa moraš paziti, kaj reči in česa ne,” pravi John, ki zaradi svoje varnosti in varnosti staršev uporablja psevdonim.

Za organizacijo WorldWatch Monitor je povedal, da na prvi pogled življenje v Raki teče po ustaljenih tirnicah. Trgovine in restavracije so odprte. Ljudje imajo elektriko, vodo, hrano in so tako srečnejši od tistih, ki živijo v Aleppu.

Vendar pa je rutina vsakdana nenehno prežeta z nasiljem in rutinskimi usmrtitvami. Po Johnovih besedah usmrtitve potekajo vsak petek. Doživel je številne grozote, ob katerih je bil šokiran. Spomni se prizorov, kako so glave žrtev natikali na ograje, nato pa z njimi delali “selfije”.

V tednu, ko je Islamska država v Raki razglasila kalifat, so začeli uničevati krščanske cerkve. Vdrli so v notranjost cerkva in razbili vse, kar jim je prišlo pod roke: ikone, oltarje itd. Ena izmed cerkva je sedaj njihovo središče.

Kljub temu John trdi, da je mogoče živeti v Raki in biti kristjan. Kot kristjan imaš na voljo tri možnosti: odideš, se spreobrneš v islam ali pa ostaneš kristjan v mestu in plačuješ poseben davek. Ta je prvo leto znašal 300 dolarjev, lani pa že trikrat več.

Raka je bila pred prihodom islamskih skrajnežev normalno sirsko mesto brez radikalnega islama. Z muslimani so živeli v miru in so spoštovali drug drugega. Danes v mestu živi le še 50 krščanskih družin, edini duhovnik pa je odšel takoj po prihodu Islamske države.

Zaradi nenehnega strahu se je John neke noči odločil in pobegnil iz mesta. Eden izmed razlogov za odhod je bila nezmožnost nadaljevanja študija v Raki. Po končanem študiju si želi služiti v sirski vojski.

Sedaj se počuti mnogo bolje, saj se ne boji več srečati z ljudmi na ulici. Svojo izpoved zaključi z besedami: “Mogoče sedaj nimam vedno na razpolago vode in elektrike kot v Raki, a se počutim varno, v sebi pa sem našel mir.”