Kulturni praznik v Frankfurtu

| 16.02.2016, 12:39 Matjaž Merljak

Za letošnji pustni čas sem prebral ravno na pustni ponedeljek oziroma Prešernov dan misel, da je za pripadnike pustovanja slabo leto: kratek pustni čas, odpoved pustnih povork zaradi močno vetrovnega vremena in varnosti in podobno. Morda bi tudi za našo letošnjo prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku rekli nekaj podobnega. Pustna nedelja je nekoliko (ne sicer ravno veliko) 'oskubila' tudi našo prireditev: evropska šola je začela enotedenske počitnice, pustne povorke pa so nekaj otrok in odraslih zvabile v svoj objem.

Nekaj manj kot prejšnja leta se nas je zbralo k tej prireditvi. Letos smo imeli med seboj pevke iz Pevsko dramske skupine Zarja iz Ajdovščine, spremljala pa sta jih zakonca Rustja, oba tudi zborovodja. V soboto so si ogledale letališče ter mesto Frankfurt. Nekoliko so okusile tudi frankfurtsko pustovanje, saj smo ravno v času zavzetja mestne hiše in prevzema oblasti v mestu bili na Römerju pred mestno hišo. Pa še čudovito sončno vreme je bilo, v nasprotju z nedeljo in ponedeljkom, ki sta sledila.

Nedeljski popoldan je bil namenjen seveda nedeljski praznični peti maši, ki so jo Zarjine pevke s svojim petjem tako zelo polepšale. Dvorana res ni bila polno zasedena, kljub temu pa smo vseeno pripravili in izpeljali lepo prireditev. Nekaj šolskih otrok z učiteljico Natalijo je pripravilo razne oblike nastopov: recitacije, igranje instrumentov, petje. V ospredju pa sta bila zaradi obletnic Ivan Cankar in Miroslav Košuta. Vse to pa sta povezovali Tanja in Dagnija, Metka pa je vskočila še s kakšno melodijo na harmoniko. Ta osrednji otroški del pa so objele s svojim petjem gostje, pevke iz Ajdovščine. Po himni in pozdravu so zapele prvi sklop domačih pesmi, tudi Prešernova ni manjkala. V svojem nagovoru pa se je župnik Retelj dotaknil našega pisanega in govornega jezika, zlasti ljudi, ki so zaradi izobrazbe, položaja in poklica bolj vidni in slišni (tudi radijski napovedovalci npr.):

»Spoštovani gostje, spoštovani domačini! Kako naj začnem ta nagovor? Morda z odlomkom s spletnega dnevnika (ne bloga). Na njem sem našel sledeči zapis:

»Tudi gledam na televiziji razne "doktorje znanosti" z raznih družboslovnih področij, ki ne znajo tvoriti koherentnega slovenskega stavka (med seboj povezanega, dodal M. Retelj). Kdo jim daje te poceni "doktorate"? In predvsem, kdo je njihovim mentorjem podaril doktorat?« (Boštjan M. Zupančič: Kdo bo novi sodnik ESČP?, Planet siol.net, 17.11.2015)

Koliko, tudi izobraženih ljudi ima težave s pravilno uporabo s-ja ali z-ja (pišem z svinčnikom ali s svinčnikom?). Grem na Ptuj in pridem s Ptuja (ne iz Ptuja), grem na Vrhniko ali pa na Vinico. Imamo Kostanjevico na Krki, na Krasu, nad Novo Gorico, potujemo pa v Kostanjevico na Krki, a na Kostanjevico nad Novo Gorico. Imamo pa tudi Frankfurt na Majni (ne ob Majni), a vendar gremo v Frankfurt in smo iz Frankfurta. Koliko zamenjav pa je z glagoloma morati (moram) in moči (morem)!

»Al prav se piše kaшa ali kasha, / se šola novočrkarjev srdita, / z ljudmi prepira starega kopita; / kdo njih pa pravo trdi, to se praša« (F. Prešeren, Zabavljivi sonetje).

Res, velikokrat si lahko postavljamo vprašanje, kako se kaj napiše, kako se pravilno in lepše reče ter izrazi. Vedno znova me nekoliko privzdigne na stolu ali tudi stoje, ko slišim na radiu, televiziji ali pa preberem nekatere izraze in besede, ali pa veliko nepotrebnih tujk. Mnogi npr. vedno znova izpostavljajo. Kaj izpostavljajo, 'Najsvetejše', monštranco, ali pa morda otroke, živali? Ne znajo pa predstaviti svojega dela, svojih nalog ali poudariti uspehov tu ali tam, tega ali onega.

Kako veliko spoštovanje do čebel izražamo z besedo, da čebela umre, ne pa pogine, kar uporabljamo za druge živali oziroma živa bitja. Danes pa rojevajo že krave in svinje, ne samo človek. Človek se rodi, teliček se poleže, piščanček se zvali, zajček pa skoti in tako naprej. Kako zelo z napačnim uporabljanjem besed ali poenostavljanjem besednih zvez siromašimo naš bogat materin jezik!

Še marsikatera taka ali drugačna cvetka se najde v javnem govoru in pisanju. Včasih je bila to takšna ali drugačna kaša, verjetno prosena in ječmenova, danes je pa morda jezikovna kaša ne samo drugačna, ampak še bolj premešana, če že ne kar zmešana. Onih dveh pa skoraj več ne poznamo.

Ne bodimo šalobarde, bi rekel dr. Prešeren, ki bi kakor srake skupaj znosili domače in tuje besede, pa ne bo med njimi koherentnosti, oprostite, medsebojne povezanosti lepote, raznovrstnosti in bogastva slovenskega jezika. Kvečjemu bo v Emoni in zunaj nje babilonsko žlobodranje.«

Po otroškem delu je sledil še drugi sklop petja naših gostij, pa seveda zahvala za prihod in nastop tako pevkam kakor učiteljici Nataliji in vsem nastopajočim. Tudi to našo letošnjo proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku je kakor v zadnjih nekaj letih denarno podprl Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Tudi na ta način bomo nekoliko lažje pokrili vse stroške te prireditve. Hvala torej tudi Uradu.

Med večerjo in po njej pa se je še oglasilo petje, pa tudi nekateri domači so pritegnili zraven. Lep in bogat večer je bil za nas vse, nekoliko bolj pa naporen pa za vse, ki smo to pripravljali, zlasti še za del župnijskega sveta in druge pomočnike. V osmih dneh je bila to že druga večja prireditev, ki smo jo v naši župniji pripravili in izpeljali. Teden dni prej je bilo namreč naše pustovanje.

Seveda smo ta del leta, tudi cerkvenega, zaključili, novega pa, postni čas namreč, začeli na pepelnično sredo z mašo in spokornim obredom pepeljenja, a v manjšem številu, kot pri prejšnjih dveh prireditvah.