Govorniški natečaj

| 07.02.2016, 13:11 Matjaž Merljak

Krščanska kulturna zveza je tudi letos pripravila Govorniški natečaj. Nanj so bili vabljeni dijaki in dijakinje Zvezne gimnazije in Zvezne realne gimnazije za Slovence, Dvojezične zvezne trgovske akademije, Višje šole za gospodarske poklice v Št. Petru, Zvezne gimnazije in zvezne realne gimnazije v Velikovcu, Trgovske akademije v Velikovcu, Strokovne šole za socialne poklice I in Izobraževalne ustanove za otroške vzgojiteljice v Celovcu.

Zaključna prireditev je bila 18. januarja 2016 na Dvojezični zvezni trgovski akademiji v Celovcu, razglasitev nagrajencev pa je bila 25. januarja ob podelitvi Tischlerjeve nagrade. V žiriji so bili: Vincenc Gotthardt, Jurij Perč, Martina Piko-Rustia, Emanuel Polanšek, Miha Vrbinc, Jože Wakounig in Janko Zerzer.

Maks Dakskobler, dijak Višje šole v Šentpetru, je s svojim govorom o solidarnosti v današnji zahodni družbi najbolj prepričal žirijo in odnesel prvo nagrado v višini 300 evrov.

Drugo mesto je osvojila učenka Dvojezične trgovske akademije v Celovcu Ana Vedenik, ki je govorila o prednostih dvojezičnega pouka. Vrednost druge nagrade je 150 evrov. Tretje mesto (po 75 evrov) pa si delita dijak trgovske akademije Davorin Bezjak in Sara Terbuch z Višje šole v Šentpetru.

Na natečaju sta poleg omenjenih sodelovala še Rok Selan in Ana Grilc (Zvezna gimnazija in Zvezna realna gimnazija za Slovence).

Mag. Janko Krištof, predsednik Krščanske kulturne zveze, je na podelitvi Tischlerjeve nagrade 25. januarja 2016 povedal:

Ko je bila podeljena Tischlerjeva nagrada leta 1989 Slovenski gimnaziji, smo prvič razpisali govorniški natečaj. Namen je bil, da bi se pri dijakih Slovenske gimnazije ohranil spomin na dr. Tischlerja, predvsem pa, da bi se mladi ljudje navadili javnega nastopanja in se usposobili za naloge, ki jih narodna skupnost pričakuje od svoje izobražene mladine. Pozneje je bil s podelitvijo Tischlerjeve nagrade povezan še drug natečaj za mladino. Pomembno se nam je zdelo, da dobi literarna ustvarjalnost nov impulz in imajo mladi pisci možnost, da preizkusijo svoj talent. Zato smo leta 2008, ko je nagrado dobil pesnik Gustav Januš, prvič priredili tudi literarni natečaj. To naj bi bila pobuda za mlade, da se odprejo ustvarjalnosti na pesniškem in pisateljskem področju. Natečaj je bil razpisan trikrat, prispevki natečajev 2009, 2010 in 2011 so izšli v knjigi »Mlada koroška literatura«.

Leta 2010 pa se je začel literarni natečaj Pisana promlad Volbankove ustanove v sodelovanju s Krščansko kulturno zvezo in Slovensko prosvetno zvezo. Ker vidimo uspešno uresničitev ideje, da mladi dobijo možnost literarnega ustvarjanja in to spravijo tudi v javnost, v Pisani promladi, literarnega natečaja v okviru podelitve Tischlerjeve nagrade na razpisujemo več, prej ko slej pa poteka in to neprekinjeno od leta 1989 naprej, govorniški natečaj.

Zvezna gimnazija in zvezna realna gimnazija za Slovence v Celovcu, Dvojezična trgovska akademija v Celovcu in Višja šola za gospodarske poklice v Št. Petru so za letošnje tekmovanje izbrale po dva učenca/učenki.

Zaključno tekmovanje govorniškega natečaja je bilo v ponedeljek, 18. 1. 2016, v prostorih Dvojezične zvezne trgovske akademije v Celovcu. Nastopili so naslednji kandidati: Maks Dakskobler iz 3. letnika in Sara Terbuch iz 2. letnika Višje šole za gospodarske poklice v Št. Petru; Davorin Bezjak in Ana Vedenik , oba iz 3. letnika Dvojezične zvezne trgovske akademije v Celovcu; Rok Selan in Ana Grilc iz 7. razreda Slovenske gimnazije v Celovcu.

Žirija je prvo nagrado podelila Maksu Dakskoblerju, dijaku 3. letnika Višje šole za gosp. poklice v Št. Petru. Drugo nagrado je prejela Ana Vedenik, dijakinja 3. letnika Dvojezične zvezne trgovske akademije v Celovcu. Tretje mesto si delita Sara Terbuch, 2. letnik Višje šole za gospodarske poklice v Št. Petru, in Davorin Bezjak, 3. letnik Dvojezične zvezne trgovske akademije v Celovcu.Ostala dva sodelujoča bosta prejela priznanje za sodelovanje.

Ker je bil zmagovalec Maks Dakskobler na jezikovni izmenjavi v Angliji, je drugouvrščena govorniškega natečaja Ana Vedenik predstavila svoj govor na temo: Dvojezični pouk na veljavnostnem območju manjšinskega šolskega zakona na Koroškem je posebna oblika regionalnega izobraževanja. V čem vidite njegove prednosti in zakaj ste se sami odločili za to izobraževalno pot?

---

Govor dobitnice 2. nagrade letošnjega govorniškega natečaja Ane Vedenik

Spoštovane dame in gospodje!

Mnogi izmed nas v tej dvorani obiskujemo dvojezično šolo, mnogi izmed vas ste jo in upam, da na to obujate lepe spomine. Koliko pa se nas je zares vprašalo, kaj dela naše šole posebne … kaj jim daje značaj, da se razlikujejo od drugih?

Sem Ana Vedenik, prihajam iz Prebolda in sem dijakinja Dvojezične zvezne trgovske akademije v Celovcu, v kateri se nahajamo danes. Svoj govor bom namenila dvojezičnemu izobraževanju na Koroškem.

Že pri odločitvah, katero srednjo šolo naj izberem, sem vedno pod drobnogled vzela ponudbo jezikov. Sama sem namreč mnenja, da je obvladanje vsaj enega tujega jezika v majhni državi, kot je Slovenija, izrednega pomena. Sprva še sicer nisem vedela za obstoj dvojezičnih šol na Koroškem, ampak sem se začela bolj spraševati o pomenu jezika v našem vsakdanjem življenju. Ta nas spremlja na vsakem koraku, začne se že pri rojstvu, od prvih besed mama, oče … njegovo obzorje pa se širi z odraščanjem ter hkratnim pridobivanjem izkušenj.

Veliko prednost pri znanju jezikov opažam pri sedanjih sošolcih, ki so ne samo po rodu, temveč tudi po srcu koroški Slovenci. Ti rastejo z dvema jezikoma in njim je lažje, si rečem, še posebej, kadar se pripravljam na pisanje nemške šolske naloge.

Toda ali jim je bilo vedno lahko? Večini sošolcev in sošolk verjetno že, njihovim prednikom pri ohranjanju slovenskega jezika pa prav zagotovo ne. Spomnimo se, da so jezikovna in s tem narodnostna razlikovanja prišla na Koroško že z moderno dobo in se nadaljevala vse do danes. Posledično s tem so prišli v 1. in 2. svetovni vojni tudi množično preganjanje in zatiranje Slovencev ter kaznovanje vseh tistih, ki so na kakršenkoli način na tem območju uporabljali slovenščino. Koliko ljudi je bilo ubitih, koliko ljudi je bilo ponižanih, ranjenih ter izgnanih … pa so se vendarle borili le za svoj jezik.

Leta 1774 je Marija Terezija postavila pomemben mejnik, saj je uvedla obvezno šolanje od 6. do 12. leta starosti. Šolanje, ki je bilo in še vedno je pomembno za razvoj države, pa je s sabo prineslo tudi vprašanje, kateri jezik bo v šoli dominanten in kateri bo mogoče celo ukinjen.

Od takrat so se zahteve šolstva spreminjale in otroci so bili pod velikim pritiskom tako staršev, ki so zahtevali govorico v slovenščini, kot tudi učiteljev, ki so se morali klanjati zahtevam države in njihovo vodilno geslo je bilo: »Der Kärntner spricht Deutsch!«

Torej jeziki so in bodo vedno aktualna tema. Pri gospodarstvu, na katerem temelji moja šola, je čezmejno povezovanje še toliko pomembneje. Starši in učitelji nam sicer vseskozi govorijo, da nam jeziki omogočajo boljše kvalifikacije, večjo možnost zaposlitve, so osnova za sporazumevanje z bodočimi poslovnimi partnerji itd. Koliko teh besed gre skozi ušesa in koliko jih ostane v naših glavah … ve vsak zase.

Skupaj pa lahko pritrdilno rečemo, da nam jeziki odpirajo vrata v svet novih kultur. Vsaka dežela ima svoje navade in običaje in z odkrivanjem novih dežel ter jezika prideta v naša srca tudi strpnost do nam drugačnih in razumevanje novih mentalitet. Rečem lahko, da je kultura na koroških tleh tista, ki mi je še posebej zanimiva in prirasla k srcu. Zanjo se namreč borite, jo ohranjate že ogromno časa ter nasprotnikom kljubujete z različnim društvi (od družbeno-političnih, športih, kulturnih, cerkvenih itd.), s katerimi pokrivate vsa področja družbenega življenja.

Ta so vam bila po dolgih odrekanjih odobrena šele z Avstrijsko državno pogodbo leta 1955, v kateri so bile med drugimi zagotovljene citiram: »pravica do rabe slovenščine kot dodatnega uradnega jezika, pravica do poučevanja materinskega jezika v šolah, pravica do ustanavljanja lastnih organizacij ter pravica do postavitve dvojezičnih krajevnih napisov na dvojezičnem območju.«

Vendar poudarjam, to ne sme ostati samo napisano, pomembno je, da se doseženega zavedate, se med sabo povezujete ter to znanje prenašate na mlajše generacije. Navsezadnje smo le mi mladi tisti, ki bomo nadaljevali vaše običaje in jih prenašali na svoje otroke. Ali se nismo iz bojev vrnili močnejši, pametnejši in bi zato preprečili propad tistega, za kar so se vaši in moji predniki trudili več stoletij? K posredovanju znanja namreč ogromen del prispevajo tudi izobraževalne ustanove. Od leta 1957 so bile na srednješolski ravni ustanovljene najprej Slovenska gimnazija za Slovence v Celovcu (za katero največ zaslug pripisujemo nam dobro znanemu dr. Jošku Tischlerju), kasneje pa Privatna dvojezična višja šola za gospodarske poklice v Št. Petru ter Dvojezična zvezna trgovska akademija v Celovcu.

Zame so že, odkar vem za njih, to posebne šole, s svojim značajem. Ta značaj pa prav tako ne bi bil mogoč brez prostorske vpetosti v Alpsko-jadransko regijo, ki je po svoji legi, kulturi, gospodarstvu in turizmu že sama po sebi edinstvena. Te besede so potrdili tudi na zadnjem gospodarskem kongresu Potenti Alpe-Adria 15 v Vrbi, kjer so se podjetniki skupno zavzeli za nadaljnje uspešno sodelovanje, ki je po vstopu Slovenije v EU obrodilo več 100 % rast izmenjave blaga z Avstrijo, ter 70 % rastjo prometa z Italijo.

Ti obetavni odstotki pa v takšnem obsegu prav tako ne bi bili mogoči brez sorodnih kultur, podobne dopolnjujoče se geografske danosti in v vseh treh regijah oziroma državah navzoče visoke ravni znanja in standardov na vseh področjih. Ob združitvi vsega tega, ter poudarjam povezovanju in enotnosti, dobimo regijo, kjer se ne govori več o Koroški s 560.000 prebivalci, temveč celotni Alpsko-jadranski regiji s petimi milijoni prebivalcev, štirimi univerzami, štirimi letališči ter s tremi pristanišči, ki ob sodelovanju germanskih, slovanskih in romanskih narodnosti postane zanimiva tudi za investitorje.

Kongres so zaključili z besedami mladega podjetnika Alexandra Manna: »Kjer eni vidijo meje, vidimo mi skakalnice«. Da pa mi ne bomo tisti, ki bomo postavljali meje z neznanjem, nas na to pripravljajo in k temu spodbujajo tudi naše dvojezične šole. Z njimi se lažje vključimo v regijo, kjer živimo, in skupaj ustvarimo regijo prihodnosti, la regione del futuro, unsere Zukunftsregion. Ni navsezadnje prihodnost tista, za katero moramo najbolj poskrbeti?

Hvala

---

Govor zmagovalca letošnjega govorniškega natečaja Maksa Dakskoblerja

Dober dan. Moje ime je Maks Dakskobler. Prihajam iz Slovenije, natančneje iz okolice Kranjske Gore. Danes sem tu, ker bi preprosto rad spregovoril o določeni temi. Rad bi spregovoril o »Zahodnem načinu življenja«. Kaj točno je zahodni način življenja? Pa dvigne roko neki učenec in pravi: » To je način življenja nas, Evropejcev. To je lepo in mirno življenje, vsi smo enakopravni, ni prepirov, med seboj se imamo radi, ljudje so nasmejani, ni vojn, ni predsodkov, ni sovraštva, ni meja in glavno: če si kaj močno želiš, se ti bo želja izpolnila.«

Ne, ne, ne to ni zahodni način življenja, vsaj v mojih očeh ne! Zame je tak opis življenja kot tisti za ušesa privlečen opis na letakih za oglaševanje kakšnih hotelov, saj jih vsi poznate kajne? Vse je brez napake, opisi in fotografije so taki, da bi najraje kar takoj spakiral in odšel tja. Problem pa je v tem, da – ko prideš tja –, vidiš, da je slika povsem drugačna … Da vidim pravo sliko zahodnega načina življenja, mi ni treba spakirati kovčkov, le razgledati se moram okoli sebe. Pogledati moram le ljudi, ki me obkrožajo. In kaj vidim? Vidim ljudi, ki so zazrti sami vase, ljudje želijo najprej poskrbeti sami zase, preden pogledajo, ali kdo potrebuje pomoč. Vidim ljudi, ki niso srečni, če njihovo življenje ni takšno, kot bi si želeli. Vidim tri stvari: egoizem, zavist in pohlep.

Dajmo si priznat, da je vsaj kanček tega v vseh nas, pa ni nujno, da se tega zavedamo, sploh ne, za nas je to postalo nekaj vsakdanjega. Samoumevno je na primer, da najprej poskrbiš sam zase. Nič novega ni, da sosedu ne privoščiš lepšega avta kot sebi, in nič nenavadnega ni, da kljub temu da ima človek dovolj, želi več. Vse to so vsakdanje situacije. Včasih se mi zdi, da bi lahko primerjal nas, ki živimo po zahodnjaško, s paradnimi konji, pa ne zaradi drugega kot dveh stvari: prva je ta, da nosimo navidezne plašnice, konju te služijo za to, da se česa ne ustraši, da ga kaj ne zmede. No, pri nas pa imajo te plašnice drugačno vlogo, preprečujejo nam, da bi videli širšo sliko in nas obdržijo čim bolj ozkogledne. Drugič pa ker smo preprosto poslušni, celo zdresirani in delamo to, kar so nas naučili, ne da bi se upirali. Kdo nas je naučil? Naučili smo se sami, še vedno se učimo, vsak dan. Pouk pa usmerjajo mediji, družba, šole in politika. Prvi so tu mediji, ki nam vsak dan polnijo glave z bedarijami, na osnovi katerih si večina ljudi ustvari mnenja in prepričanja o raznih temah. Sledi družba, ki je pomemben faktor pri nas zato, ker smo ljudje preprosto taki, da ne upamo izstopati. Zadovoljni smo, če smo podobni večini in če življenje poteka mirno in brez zapletov. V šolah se naučimo biti poslušni in ubogljivi. Prvič se seznanimo s podrejenostjo. Tu se postavijo temelji naših osebnosti in neki okvirji pravilnosti. Tu pa je še politika, demokracija torej. Ta beseda, »demokracija« nam daje občutek, da tudi naše razmišljanje nekaj šteje. Daje nam neko misel, da pomagamo pri vodenju našega družbenega sistema. In tako je volk sit in koza cela. Mi ljudje se počutimo pomembno, smo svobodni, na glas izražamo svoja mnenja in vemo, kaj je prav in kaj narobe. Sistem nam to preprosto dovoli, v zameno pa dobi nekaj svetega – kontrolo nad veliko maso ljudi. Potem pa je tu še ena beseda, pojem, ki ga v naši družbi pogosto omenimo, le malokrat pa ga tudi udejanjimo. Veste, o kateri besedi govorim? O solidarnosti. Toda ne o solidarnosti na svetovni ravni, v smislu denarnih pomoči za države v stiski. Spregovoril bi o solidarnosti med soljudmi v naši družbi. Koliko ljudi ima probleme, koliko jih strada in nima strehe nad glavo? Kdo pomaga njim? Redko kdo. Večina raje pogleda stran, kot da bi ponudila roko, topel obrok ali pa prenočišče takrat, ko je to potrebno. Kasneje pa jim ni težko, v prostovoljne prispevke vreči tistih nekaj evrov in s tem izpolniti našo »kvoto solidarnosti«. Žalostno je, da ne upamo pomagati tistim v stiski in da raje damo denar komu, da on reši zadevo. Poleg tega pa si še celo pripišemo zasluge …

V povzetku je »zahodni način življenja« neke vrste simbioza med ljudstvom in družbenim sistemom. Družbenega sistema ni brez našega ljudstva in našega ljudstva ni brez družbenega sistema, tako preprosto je. Prav v tem pa je glavni problem, v tej navidezni popolnosti našega življenja. Vse zgleda super, dokler se ne zgodi kaj nepričakovanega, nekaj, česar nismo vajeni. Ker veste, stvar je v tem, da za nas zahodnjake problem ni problem, dokler se nas konkretno ne tiče. Za nas problem ni problem, dokler ne potrka na naša vrata. Nanašam se predvsem na trenutno situacijo z begunci in na teroristične napade v Parizu. Ljudje se ustrašijo, radi bi le mirno življenje. Sistem pa je kar naenkrat pod pritiskom, ki ga ni vajen. Tu se pokaže šibkost našega družbenega sistema. Rešitev? Rešitev za izboljšanje našega »zahodnega načina življenja«? Je v načinu življenja samem. V nas. V ljudeh, ki ga živimo. Rečem lahko samo, da smo ljudje rešitev in vzrok vseh problemov v zahodnem načinu življenja! Za vse vas pa imam le še eno vprašanje, kaj ste vi rešitev ali vzrok?

Hvala!