Vikend za zgodovino

Komentar tedna | 16.02.2016, 14:45

Pred dobrimi desetimi dnevi je malo po opoldanski molitvi v redakciji v zraku zaščemelo tisto vzhičenje, ko se nekaj pripravlja … Vatikan bo menda sporočil neko pomembno novico! In res, čez nekaj minut sodelavka pove, da se bosta na Kubi srečala ruski patriarh Kiril in papež Frančišek. Zakaj bo to srečanje nekaj zgodovinskega? »Ker gre za primat,« sem slišala.

Če se človek kratek čas oddalji od medijev, iz takih ali drugačnih razlogov, se počuti, kot da ni več povezan s svetom. In ko se spet vrneš v svet množičnih občil, ugotoviš, da pravzaprav nisi ničesar zamudil. Čez kateri mejni prehod bo tekla migrantska reka in kje bodo postavljali begunske jezove, koliko krvi se je že izlilo v Siriji, kako po britansko predrugačiti Evropo, v katero smer se bodo kot na vrtiljaku zavrteli stolčki v vrhu NLB, o medeni in še kateri aferi s kadrovanjem, nepoštenimi kupčki denarja ...

Mediji, ki vsaj malenkostno izstopajo iz črednega poročanja, so te dni prvo mesto namenjali srečanju tisočletja. Med vrhovoma vzhodnega in zahodnega krščanstva namreč ni bilo stikov od razkola leta 1054. Na veliko začudenje ostalega sveta, si papež Frančišek in Vatikan v zadnjih nekaj letih nenehno prizadevata izboljšati prepoznavnost v mednarodnih odnosih. In zadnji izraz tega je prav simbolični objem voditeljev Zahodne in Vzhodne Cerkve pred dnevi kar na letališču v Havani, prvikrat po razkolu. Na dogodek se odziva ves svet. Cilj srečanja seveda ni bila tekma za nadvlado, saj krščanskemu voditelju vendarle sledi kar nekajkrat več ljudi.

Če želimo razumeti zgodovinskost minulega petka, je treba vedeti nekaj glavnih točk o odnosu med cerkvama, ki jih prav razumljivo pojasni prof. Bogdan Dolenc. Cerkveni stiki z Rusko pravoslavno Cerkvijo so se močno ohladili po letu 1989, ko je v Ukrajini spet zaživela grško-katoliška Cerkev, ta je bila zatrta pod Stalinom 1946 in nasilno priključena pravoslavni Cerkvi. Ker je zahtevala nazaj zasežene cerkve, je prišlo do sporov in nasilja. Druga huda zamera s strani Moskve je nastala leta 2002, ko je Sveti sedež na ozemlju Ruske federacije vzpostavil štiri škofije. S tem naj bi bilo poskrbljeno za pastoralo tamkajšnjih katoličanov, pravoslavni pa so to razlagali kot vdor katoliške Cerkve na »kanonično ozemlje Ruske pravoslavne Cerkve«. Zadnja leta so ti očitki, ki so prihajali z konservativnega krila ruskega pravoslavja, stopili v ozadje.

Zasluge za to, da so se odnosi med sestrskima Cerkvama otoplili, je imel že sveti oče Benedikt XVI. Po izvolitvi neeveropskega papeža, skromnega, preprostega Frančiška, pa si je velik delež ruskih pravoslavnih vernikov celo zaželel, da bi jih slednji obiskal. Na prvi pogled se zdi čudež, a vendarle gre le za nadaljevanje preteklega pristopa Vatikana v svetovnih zadevah. Kar me najbolj fascinira, je papežev izjemen ekumenski pristop. Tega srečanja si je zelo želel. »Pokliči me in pridem. Kamorkoli in kadarkoli,« je že pred časom sporočil patriarhu. Prvi korak v gradnji mostu med stranema je politično izbrana lokacija srečanja; dovolj katoliška, a še vedno komunistična, za Evropo in Rusijo dokaj nevtralna - Kuba. Otok, kjer sta imeli velik vpliv tako katoliška Cerkev kot Sovjetska zveza.

Človek kar ne more spregledati Frančiškove iskrene želje po iskanju sprave. Njegove besede, ki jih je izmenjal z ruskim patriarhom »Končno! Brata sva. Očitno je, da je to Božja volja,» kažejo na njegovo preprostost. Gre za velikansko simbolično in zgodovinsko gesto, saj sta patriarh Kiril in papež Frančišek svetu jasno dala vedeti, da je čas delitev mimo, potrebno je sodelovati, predvsem pa zaščititi vse kristjane in vse ljudi pred preganjanjem. Dobri odnosi med katoličani in pravoslavci so za Evropo zelo pomembni. Politične linije prerivanja na Balkanu so pravzaprav še vedno vzdolž starih veroizpovednih meja. Ohladitev odnosov med Moskvo in zahodno Evropo ter dogajanje v Ukrajini spominjata na nekdanje, religiozno utemeljene spopade. Država in pravoslavna cerkev, kjer je ta večinska, sta, gledano zgodovinsko, tesno povezani in marsikje še danes hodita z roko v roki.

Papež si želi sprave z vsemi svetovnimi pravoslavnimi cerkvami, pri čemer Rusi predstavljajo polovico izmed 300 milijonov članov. Prav tako si želi izkopati Rusijo iz trenutne izolacije, ne da bi pri tem odbijal Ameriko ali grško ali druge pravoslavne Cerkve. Smelo je tudi politično vprašanje, ali bo ruski predsednik Putin v prihodnje »uporabil« ta novi odnos pravoslavne cerkve z Rimom, da bi prekinil politično osamitev Rusije, od kar je skrhala odnose z Ukrajino. V tem primeru bi Cerkev odigrala veliko vlogo v povezovanju Moskve z Zahodom.

Temeljni poudarki skupnega sporočila Frančiška in Kirila temeljijo na spoznanju, da sovražniki krščanstva, ki pobijajo kristjane in jih izganjajo, ne ločujejo med katoliki in pravoslavnimi, in tudi na spoznanju, da se morata obe cerkvi z vsemi močmi boriti za življenje, tradicionalni zakon in družino. Tu si z olajšanjem oddahnem. Tudi slovenski državljani so se lanskega decembra izrekli za družino. Slovenski državljani so se znali izreči, tudi Cerkev se zna opredeliti in odzivati, saj kot pomembno jedro družbe ve, kaj in kdaj se odzvati na razne odklone, politične ali družbene. Kaj pa naša vlada in politika? Zapleta se že pri poimenovanju ograje, zapleta se pri postavljanju nadzornikov, pri snovanju drugega tira in zapleta se pri priznanju dejstev za spravo. In še marsičem. Samo zapletati znajo, razpleta pa ni. Na koncu smo žal državljani tisti, ki smo zaviti v žico in negibno spremljamo, kaj se v ozadju dogaja. V Sloveniji gredo procesi prevečkrat po istih tirih, isti krogi pridobivajo na vplivih mestih, mi pa ostajamo v žici. Tudi s spravo je zato tako, kot je ...

Pa še to: Naslov komentarja je malce zavajajoč. Gotovo ste pričakovali, da bom v dneh, ki so se zapisali v zgodovino, govorila o Prevcomaniji, ki je preplavila norveški Vikersund. Lahko bi. Tudi Peter Prevc povezuje in je duhovno zelo bogat mladenič. Povezuje Slovence, ne povezuje pa še celotnega sveta, kot to uspeva Frančišku.

Komentar sem prebrala Urška Hrast.