Praznik Gospodovega razglašenja: Nadškof Zore zvečer v Komendi, škof Štumpf v murskosoboški stolnici

Cerkev na Slovenskem | 07.01.2016, 10:42 Marta Jerebič

Nekateri slovenski škofje so na včerajšnji praznik Gospodovega razglašenja maše po stolnicah ali drugih cerkvah darovali zvečer. Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore se je tako sinoči mudil v Komendi, v murskosoboški stolnici je vernike nagovoril škof Peter Štumpf.

Nadškof Zore je med drugim poudaril, da je treba vsak glas, ki prihaja k nam od zunaj ali se rodi v naši notranjosti, pretehtati skozi Božjo besedo, tisto luč, ki jo v naše življenje pošilja Bog. »Če tega ne storimo, če preprosto mislimo, da služimo dobremu, zato ker se nekaj kot dobro prodaja, lahko tudi mi postanemo sodelavci pri zlu ne da bi to hoteli, ne da bi se kdaj za to zares odločili .. samo zaradi premajhne pozornosti, ker ne bi pretehtali, zakaj v resnici gre.« Vernike je zato pozval: »Bodite tisti, ki vztrajno hodite k Jezusu ...dokler njegova ljubezen in usmiljenje ne bo preželo zadnjega vlakna vašega srca. In potem boste to bližino živeli, nosili v svojem srcu, sevala bo iz vaših oči. Dajala bo barvo vašim besedam. In ljudje bodo v vas srečevali Jezusa, njegov Evangelij, v vas bodo začutili, kaj pomeni Božja dobrota, naklonjenost, usmiljenje, kaj pomeni Bog …«

S tem bodo postali luč drug drugemu, je še dejal nadškof Zore. Pri tej sveti maši je bil tudi sklep koledovanja, otroci koledniki pa so nadškofu zaželeli, da bi se v svoji škofovski službi 'vedno veselil v Gospodu'.

O kolednikih je pri maši v murskosoboški stolnici spregovoril škof Peter Štumpf: »Sprašujem se, kaj je v teh mladih kolednikih sprožilo misel in voljo, da so si vzeli dan ali dva in šli v vrtec, v bolnišnico, v dom ostarelih in k njihovemu sošolcu, ki ga je zadela preizkušnja? Ali ni to nekaj čudovitega sredi mnogih grozot in neumnosti? Ali ni to nekaj Božjega sredi tolikih temin žalosti, osamljenosti, nesmislov in depresij?«

Škof Štumpf je ob tem spregovoril o usmiljenju in dejal, da kdor hodi po poteh usmiljenja, ne more biti razočaran in ne more razočarati drugih. Usmiljenje daje smisel sedanjosti in prinaša novosti za prihodnost.

Pridiga murskosoboškega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 2016 v soboški stolnici

Na vsak praznik v tej stolnic cerkvi zadiši po kadilu. To pomeni, da je maša zelo slovesna. Škof ali duhovnik s kadilom pokadi oltar, ki v cerkvi pomeni Kristusa. S kadilom pokadi darove kruha in vina, ki se polaganjem rok ter s posvetilno molitvijo v moči Svetega Duha spremenijo v živo telo in v živo kri Jezusa Kristusa. Škof ali duhovnik pokadi s kadilom tudi vse prisotne pri maši, ki pomenijo živo Kristusovo Cerkev. Že v stari zavezi so duhovniki z dimom kadila Bogu Najvišjemu, ki prebiva v nebesih, darovali najplemenitejše darove od živine in darove zemlje. Nekateri preroki so imeli videnja, kako angel v nebesih s kadilnico stoji ob oltarji, ki stoji pred obličjem Vsemogočnega Boga. Dim iz kadilnice pomeni molitve svetih, ki se neprestano slišijo pred Bogom.

Kadilo je vedno dragoceno. Kadilo sestavljajo naravne smole iz raznovrstnih dreves in dišave čudovitih rož, kot je na primer vrtnica. V mnogih starih cerkvah so stene počrnele. Na njih se pozna dim kadila, ki je skozi stoletja pustil svoje sledi. Tudi zaradi starodavnega vonja kadila se v starih cerkvah precej lažje zberemo k molitvi in premišljevanju o svetih rečeh. Imamo občutek, kot da nismo več na zemlji, ampak onkraj tega časa in prostora. Vonj po kadilu nam duha popelje v nebesa.

Kadilu se pridružuje tudi voda, s katero se pokrižamo, ko vstopimo v cerkev. Voda nas očiščuje umazanije. Voda nas poživlja. Blagoslovljena voda pa iz nas spira vse, kar je na nas nametala nesnaga greha. Blagoslovljena voda je varuhinja pred hudobnimi duhovi. Z vodo smo bili krščeni, z vodo blagoslavljamo sebe in predmete, ki nam služijo pri molitvi, bogoslužju in tudi pri vsakdanjih opravilih.

Na praznik Svetih treh kraljev Cerkev zaradi njune dragocenosti in pomena, blagoslavlja kadilo in vodo.

Sveti trije kralji so obiskali Jezusa. Ko greš na obisk, ponavadi kaj neseš tistemu, ki ga boš obiskal. V teh prazničnih dneh smo si izmenjali kar precej darov. Eni darovi so bili simbolični, drugi darovi pa so imeli kar precejšnjo vrednost. Tudi Sveti trije kralji niso hoteli biti neprijazni. Vedeli so, koga želijo obiskati – Novorojenega Jezusa. Kar Herod ni vedel, so vedeli Sveti trije kralji. Herod ni vedel, da je Bog v Betlehemu postal človek. Herod je takoj pomislil na svoj ničvredni in črvivi prestol. Bal se je izgubiti ta prestol. Mislil je, da ga bo Jezus izpodrinil iz oblasti zemeljskega kralja. Zato je Herod hotel pomesti s konkurenco. Jezusa je hotel preprosto ubiti. Da bi mu šlo lažje, je hotel zlorabiti tudi Svete tri kralje, ki pa so sprevideli, da je Herod navaden in sebičen zlobnež. Heroda so pustili na cedilu, in po obisku Jezusa so šli svojo pot.

Evangelist Matej nič ne piše, kaj so Sveti trije kralji prinesli Herodu. Najbrž nič kaj posebnega. Mogoče kakšno kičasto, nepomembno darilo. Jezus pa je od njih dobil nekaj posebnega: zlato, kadilo in miro. Zlato pomeni kraljevo dostojanstvo. Kadilo pomeni Božje dostojanstvo. Mira pa pomeni trpljenje. Sveti trije kralji so torej prvi, ki so Jezusa počastili kot Kralja vsega stvarstva, kot Boga, ki je prišel med nas iz nebes in kot človeka, ki bo zaradi grehov vseh ljudi trpel in umrl na križu. Sveti trije kralji so prvi, ki so Jezusa vsem narodom razglasili kot Kralja, Boga in kot človeka. Zato se današnji praznik tudi imenuje Gospodovo razglašenje. Na nek način je to praznik tudi misijonarjev, ki Jezusa kot Kralja, Boga in kot človeka razglašajo po vsem svetu.

Po mnogih župnijah so nas obiskali koledniki. Stanovanja so nam pokadili s kadilom, ponekod pa jih pokropili tudi z blagoslovljeno vodo in jih s kredo zaznamovali z letnico novega leta. Prišli so tudi k meni na škofijo in mi zaželeli blagoslovljeno leto 2016. Ker so nam koledniki prinesli zagotovilo Božjega varovanja, smo jim dali darove, ki pa jih niso zadržali zase, ampak jih darujejo misijonarjem. Za seboj so koledniki pustili vonj kadila. Po stanovanjih, ustanovah in uradih je zadišalo bo Božjem. Koledniki so prišli s kadilom, za seboj pa so pustili vonj po nebeški blaženosti.

Naši, soboški koledniki, so po njihovi volji, skupaj s sestro Simono obiskali vrtec Lavra Vikunja, kjer so razveselili otročičke. Obiskali so pediatrični oddelek soboške bolnišnice, kjer so razveselili bolne otroke. Obiskali so Dom starejših občanov, kjer so na vseh štirih nadstropjih obiskali starejše in osamljene. Na domu v Černelavcih so obiskali sošolca, ki se je ponesrečil.

Po kolednikih se je tudi letos izpolnila prerokba starodavnega svetopisemskega glasnika, Izaija, ki napoveduje, da bo prihod Boga med ljudi, prinesel vsemu stvarstvu veliko veselje. Te dni lahko beremo po internetu in časopisju ali pa slišimo po radiu in televiziji mnogo črnogledih napovedi za to leto in za daljno prihodnost. Vse te napovedi pozabljajo, da je Bog gospodar zgodovine. Vedeževalci in lažni preroki o naši prihodnosti ne vejo nič. Njihove napovedi so takšne sorte, da če se kaj zgodi ali pa se ne zgodi, v vsakem primeru imajo prav. Bili so mirni časi in bile so vojne. Tako je danes in tako bo v prihodnje. Bilo je zdravje in bila je bolezen. Tako je danes in tako bo v prihodnje. Bilo je blagostanje in bila je lakota. Tako je danes in tako bo v prihodnje. Nič se ne dogaja danes, kar se ne bi dogajalo že v daljnih, preteklih časih in kar se ne bo dogajalo v prihodnosti. Edina novost je, da je v Kristusu med nas prišel sam Bog iz nebes. V Bogu tudi najbolj nesmiselne stvari lahko postanejo smiselne. Bog se je spustil v središče največjih zločinov in grozot, da bi izničil njihovo peklensko grožnjo popolnega uničenja ljudi. Tam, kjer se zdi, da je še samo pekel, tam je Bog. Hudič, ki si je obetal postaviti svoj prestol sredi človeških zablod, je moral spakirati in oditi v tisti pekel, ki obstaja samo zanj in za njegove padle angele. Če kdo sili v ta pekel, naj sili. Bog noče nikogar v peklu. Bog je prišel med nas, da vsakega človeka osvobodi od suženjstva hudemu duhu.

Sprašujem se, kaj je v teh mladih kolednikih sprožilo misel in voljo, da so si vzeli dan ali dva in šli v vrtec, v bolnišnico, v dom ostarelih in k njihovemu sošolcu, ki ga je zadela preizkušnja? Ali ni to nekaj čudovitega sredi mnogih grozot in neumnosti? Ali ni to nekaj Božjega sredi tolikih temin žalosti, osamljenosti, nesmislov in depresij?

Papež Frančišek v novoletni poslanici pravi, da usmiljenje preganja brezbrižnost. Med nami je mnogo razočaranja. Skoraj vsak je za kako reč razočaran. Narodi so razočarani nad drugimi narodi. Države so razočarane nad drugimi državami. Verstva so razočarana nad drugimi verstvi. V družinah so razočarani. Po rodbinah so razočarani. Sosedje med seboj so razočarani. Kjer pa je razočaranje, sovraštvo hitro potrka na vrata. In če vstopi sovraštvo, s seboj prinese nasilje, grožnje in celo terorizem. Herod ni bil samo hudoben. Bil je razočaran. Svoje srce je prepustil brezbrižnosti do drugih in zato je postal krvavi tiran. Sveti Trije kralji pa niso bili razočarani, ker se niso prepustili brezbrižnosti. Zato so njihova srca bila tudi usmiljena. Zaradi usmiljenja, niso hoteli Svetega Dojenčka prepustiti Herodovi krutosti. Niso hoteli iti po Herodovi poti. Raje so šli po poti usmiljenja.

Bratje in sestre!

Kdor hodi po poteh usmiljenja, ne more biti razočaran in ne more razočarati drugih. Usmiljenje daje smisel sedanjosti. Usmiljenje prinaša novosti za prihodnost. Kdor je usmiljen, ne more biti brezbrižen. Usmiljenje v hipu izniči vse slabo, kar je na tem svetu. Usmiljenje med nas prinaša Luč iz nebes. Kdor je usmiljen je bolj podoben Bogu, kakor pa samemu sebi.

Naj se med nami širi usmiljenje, kot se vonj kadila širi po tej cerkvi med svetim bogoslužjem.