Jan Plestenjak
Jan Plestenjak: Uresničil nam je sanje in dvignil krila
| 04.12.2015, 22:43 Mateja Feltrin Novljan
Slovenski glasbenik Jan Plestenjak je v intimnemu vzdušju našega studia, s publiko, kakršne je bil, vsaj po številu obiskovalcev, vajen ob svojih glasbenih začetkih, z vrhunskimi glasbeniki, ki ga bodo spremljali na koncertu 10. decembra v Hali Tivoli, pripravil izjemen nastop. To je bil večer izvrstne glasbe, zgodb, ki jih piše življenje in se tako dotaknejo, da prišepnejo pesmi. Na trinajstih albumih živijo, z leti vedno bolj nagovarjajo in se dotikajo globin človeškega čutenja. Prvič smo v živo slišali skladbe z zadnje zgoščenke, ki nosi naslov Dvigni krila, in glasno prepevali ob že znanih uspešnicah.
Nismo trkali na vrata njegovega doma, ker res ni pomembno, kaj zajtrkuje, bilo je lepo, ker je skoraj na stežaj odprl vrata srca; mislili smo, da sanja o še večjih odrih, a on ostaja na trdnih tleh in si želi več modrosti in miru ob bližnji reki; šalam na svoj račun se iskreno smeji in nekaj posebnosti izpostavi; na stezicah Strunjana uživa, ko ni poletne sezone, na ulicah Škofje Loke pa je še vedno najbolj doma; v pesmih nagovarja nežnejši spol, a hkrati veliko pove moškim, za katere pravi, da so bolj čustveni od žensk; predvsem pa ostaja zvest materinemu jeziku, ki je poetičen in milozvočen. V Petkovem zabavnem večeru so z Janom nastopil glasbeniki, ki bodo z njim delili tudi oder na turneji, ki jo začenja: bobnar Roman Ratej, Gašper Konec in Boštjan Grabnar na klaviaturah, kitarista Marko Hrvatin, Zdenko Cotič Coto in producent Anže Langus Petrovič.
Ustvarjanje je vedno vznemirljivo
Življenje glasbenika prinaša mnoga vznemirjenja, so ta enako intenzivna pri izidu prve, sedme in trinajste zgoščenke? „Vznemirjenje je vedno, kadar nastajajo pesmi, ko dobim zgoščenko v roke, pa ga ni več toliko. Tokrat se mi je zgodilo, da sem na dan izida z mamo govoril po telefonu, se pogovarjal o vseh mogočih stvareh in ko sem ji rekel že adijo, sem dodal: aja, pa še cd so natisnili. Ta moment je zame razburjenje, ker je prvi nastop na turneji in danes smo tudi malo na trnih."
Marsikdo pravi, da je Jan Plestenjak precej skrivnosten, a to trdi le tisti, ki ne pozna pesmi, kajti tega, da si je kupil nove čevlje, zvezdnik ne deli s publiko, preveč jo ceni, da bi pripovedoval tako nepomembne stvari. V pesmih pa nas povabi v skrite kotičke svojega srca, samo zato, da lažje raziščemo svoje. V petkovem zabavnem večeru nobeno vprašanje ni ostalo brez odgovora, res pa je, da je vsaj eno ostalo zavito v tančico skrivnosti. O Anji D. res nismo izvedeli veliko: „To je punca, ki je napisala veliko zanimivih in zabavnih pisem,“ pove Jan in razkrije, da ime seveda ni pravo, je pa oboževalka, ki mu je pisala več pisem. Izbrali so najbolj zanimiva in naredili zelo osebno knjižico. "Jaz Anje nisem nikoli spoznal in mogoče je celo boljše tako," z nasmehom doda Jan in upam, da ga na katerem od koncertov pocuka za rokav."
Veliko Janovih pesmi lahko čutimo kot direktni nagovor, saj govori meni, tebi, v pesmi sva midva, le redko pripoveduje tretjeosebno. To so zgodbe, ki jih je doživel sam ali pa so se ga tako močno dotaknile: "Včasih me doživetja tujih ljudi prevzamejo do te mere, da pobrskam po svojih spominih in se vživim v svojo zgodb. Občutki in doživljanja pa so zelo iskreni, čisto iskreni."
Čeprav se zdi, da Jan poje predvsem ženskam, veliko sporoča tudi moškim, zato nismo mogli mimo vprašanja, ali ti priznajo, da so njegovi oboževalci ali se skrijejo in igrajo vlogo oboževalcev Janovih oboževalk. A Jan spoznava, da mu za tekstovno najbolj angažirane balade več moških reče, da so jim všeč. Ob izjavi, da so moški bolj čustveni kot ženske, se je zaslišalo prijazno ugovarjanje z ženske in enoglasno strinjanje z moške strani publike: "Moški smo bolj čustveni kot so punce. Občutek imam, da ima ženska tako težko vlogo v življenju, da je prisiljena biti bolj realistična. Mi se zaletavamo, ona pa mora misliti na vse stvari in se težje popolnoma prepusti čustvom."
Na novi zgoščenki moške nagovarja neposredno in posredno, včasih jim prigovarja, naj dovolijo svojim ženskam živeti in uresničiti sanje, spet drugič pa predvsem ženskam položi na srce, da ni vse v denarnici: "Tudi fantje, ki jim ne gre dobro v karieri, si zaslužijo ljubezen. Prav je, da punce ne ocenjujejo fantov samo po tem, na kateri veji čepijo v socialni hierarhiji."
O ljubezni razmišljamo, pojemo, poslušamo si pripovedujemo, a zakaj kljub vsemu še toliko komunikacijskih šumov, zakaj se ne slišimo. Jan iskreno, na podlagi izkušenj, prizna: "Imamo prevelik ego, smo narcisi, zaljubimo se v projekcijo, kakršno smo si ustvarili, namesto v realno sliko. Ko se razideš in ti je hudo, ti je hudo za tem, kar bi si ti želel, da bi bilo, pa ni bilo. Veliko ljudi naredi to napako in tudi jaz sem jo. To je kar problem. Pri pravi ljubezni te napake ne smeš narediti."
Med mnogimi ljubeznimi je pri Janu izrazita tudi ljubezen do slovenskega jezika, saj kljub študiju v tujini, nikoli ni zatajil materinščine. Če si Slovenec in poješ angleške pesmi, je prav tako smešno, kot če bi v Horjulu edino punco za šankom osvajal v angleščini, meni Jan: "Publika je tista punca, ki jo glasbeniki osvajamo in smo neprepričljivi v tujem jeziku, ker smo zrastli v slovenskem."
Da so sporočila pesmi pomembna in v resnici nagovarjajo, pripovedujejo mnogi oboževalci, ki z Janom v času sodobnih komunikacijskih poti lahko delijo svoje občutke: "Vedno se mi je zdelo, da smo v družbi zelo nepomembni, ampak potem se zaveš, da neke pesmi ljudem odpirajo čustvene kanale, začnejo razmišljati drugače, spremenijo kakšno stvar, za katero prej niso imeli moči."
Nekoč bi bil rad dovolj moder, da …
Česa si lahko glasbenik, kot je Jan Plestenjak, ki je napolnil vse mogoče velike domače dvorane, zabaval in čustvoval z več kot milijonom obiskovalcev njegovih koncertov, napisal veliko hitov in bil deležen mnogih nagrad? Z odgovorom nekoliko preseneti: "Sanjam, da bom nekoč dovolj moder, da mi te stvari ne bodo nič pomenile. Žal še nisem in še vedno mi je pomembno, da imam hit, da imam polno dvorano. Mislim, da sanjam o tem, da bi znal biti srečen tudi brez vsega tega, ker ta rokenrol , ki ga živim, je neka odvisnost. To so vedno neki aplavzi, pozornosti in človek začne živeti v oblaku. Sicer sem se na poti do uspeha tako trudil, da nikoli nisem izgubil tal pod nogami, vsake toliko časa pa je treba obtežiti noge. Najlepše mi je pisati pesmi in ko jih ljudje pojejo, mi je noro lepo. Toda zakaj mi ne bi bilo isto lepo, ko bi sedel ob reki? To so moje sanje."
