Sveta vrata pri Mariji Pomagaj na Brezjah

Slovenija | 04.01.2016, 11:23 Tone Gorjup

Sveta vrata govorijo tudi s svojo simboliko. V narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brezjah, kjer jih na novega leta dan odprl ljubljanski nadškof Stanislav Zore, so izraz Jezusovih besed »Jaz sem vrata!« Izdelal jih je kipar Mirsad Begić, sicer avtor svetih vrat v ljubljanski in novomeški stolnici. Na zunanji strani je upodobljen Kristus, pripet na križ, ki pada v brezno človeške bede. Simboliko vrat je že med slovesnostjo na kratko predstavil rektor brezjanske bazilike frančiškan p. Robert Bahčič. Podrobno razlago, ki sledi v nadaljevanju prispevka, pa je pripravil Ignac Navernik.

Jaz sem vrata« (Jn 10,9)

Vrata, ki jih je za izredno sveto leto usmiljenja ustvaril kipar Mirsad Begić, na čudovit način utelešajo Jezusovo izjavo iz Janezovega evangelija: »Jaz sem vrata.«

Na zunanji strani je upodobljen Kristus, pripet na križ, ki pada v brezno človeške bede. Slednje predstavlja grozeča jama, iz katere gledajo kosti. Gube izražajo težo, grozo in strah. Kristus pada v to brezno, črno luknjo vesolja, ki ga z vso silo vleče v svojo sredino. Prihaja iz višine, kar nakazuje njegovo učlovečenje, po telesu in kosteh enak lobanjam in kostem, ki ga v njegovem sestopu nemo in grozeče opazujejo. Še ena žrtev, ki jo bo gravitacija črne luknje zmlela in raztrgala?

Desna Kristusova roka je že v breznu med drugimi kostmi, medtem ko leva v prostoru ustvarja sled, ki spominja na angelsko perut. Kristusovo telo je telo mladeniča, poteze so gladke, atletske, medtem ko je obraz, obraz starega moškega, in ima poteze, ki jih ikonografija uporablja za Boga Očeta. Kristus je namreč edina pristna podoba, ikona Očeta. »Kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal« (Jn 12,45), zakliče Jezus v Janezovem evangeliju. To je središče naše vere. Kristus je razodetje Božjega srca, za nas. Bog je Bog za nas, ne proti nam. Bog je Bog za nas, že od začetka, že pred stvarjenjem sveta. A ker smo trdosrčni in težko verjamemo na besedo, nam je moral Bog v svojem Sinu nazorno, na svojem mesu pokazati, kakšno je njegovo srce. Srce goreče v ljubezni do nas. Pa še sedaj ne verjamemo povsem. Ali pač?

Pri Jezusovih nogah je vrč. Vrč v katerega se zbira voda solza trpečega ljudstva. Voda krikov in obupa, voda strahu pred breznom konca. Ob njej pa vejice z rožnimi popki, ki nakazujejo hrepenenje ljudstva po spremembi. Obenem pa v teh popkih odzvanjajo besede Boga po preroku Izaiju: »Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne opazite?« (Iz 43,19) Pred našimi očmi, v nas, dela Bog vse novo (Raz 21,5), spreminja usodo sveta, greh in grozo pekla napravlja v gladko pot za svoje ljudstvo. Ali povedano z besedami Izaija, spelje pot skozi puščavo in reke skozi pustinjo (Iz 43,19), stori tisto, kar je s človeškega vidika nemogoče in neverjetno.

Posledice Božjega sestopa v pekel, naš osebni in bivanjski, prikazuje motiv na notranji strani vrat. Ladja, ki plove na mirnih valovih, njen jambor so veje, ki prinašajo sadove. Teh je vse polno. V morju so sicer še zmeraj dobro vidne kosti, vendar ne napolnjujejo z grozo, pač pa prinašajo sad. Njihovo spokojnost nakazuje tudi nežno valovanje morja.

Če v ladji prepoznamo Cerkev kot skupnost tistih, ki vse svoje upe stavijo edino na Boga, potem moramo v tej alegoriji prepoznati tudi Kristusa, ki je prisoten kot Odsotni. Vidimo ga lahko le v veri, kakor žene na dan vstajenja ali kakor učenca na poti v Emavs ali kakor apostoli potem, ko se je od njih dvignil v nebo. Vsako drevo spoznate po sadovih (Lk 6,44), je Jezus opominjal učence. Tudi mi Njega in Njegovo prisotnost prepoznavamo po sadovih. Neprehodne in temne gmote brezen, ki grozijo, da nas bodo uničile, s kirurškim nožem križa prereže in s svojo oživljajočo krvjo ozdravi, tako da postanejo preroki odrešenja in klicarji ljubezni. Kosti ne zgnijejo in ne izginejo, kakor po vstajenju niso izginile rane s Kristusovih udov in strani. So dokaz boja in žrtve iz ljubezni. In v zarji tretjega dne, Kristusovega tretjega dne, že dobivajo žar poveličanja. Tudi na tej strani ponovno opazimo vrč. Solze in obup je Kristus v svoji smrti in vstajenju spremenil v vodo krsta, v žlahtno vino upanja in vere. Glejte, vse sem naredil novo. Novo za vas. Mar ne opazite?

Tako sveta vrata na Brezjah pripovedujejo zgodbo slehernika kot posameznika, pa tudi različnih skupin in skupnosti naroda, države in končno sveta kot celote. Kristus sestopa v brezna naših src, da jih ozdravi in pomiri. Vprašanje pa je, če sploh želimo, da so ozdravljena. Kristus je vse storil za nas. Čas je, da vzamemo sad in sedemo k gostiji, ki nam jo je sam pripravil. K temu nas vabijo tudi sveta vrata, skozi katera bomo vstopali v svetišče, domov k Materi. Kakor Rdeče morje, skozi katero je izraelsko ljudstvo odkorakalo v svobodo, so nam skozi odprto Jezusovo srčno rano v tem izrednem svetem letu usmiljenja dostopne možnosti za pristop h gostiji, ki nam jo je pripravil Jezus, bolj kakor kdaj prej.

Vrata, Kristus, so na široko odprta. In teh ni mogoče več zapreti. »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo« (Jn 10,9).