Papež: Sad spreobrnjenja je veselje

Svet | 13.12.2015, 16:01 Marjana Debevec

Na današnjo 3. adventno nedeljo, imenovano tudi nedelja veselja, se je na Trgu sv. Petra v Vatikanu zbrala velika množica ljudi. Papež Frančišek jo je nagovoril z okna apostolske palače in vsem s preprostimi besedami približal evangeljsko povabilo k spreobrnjenju. Sad le tega se končno kaže v človekovem življenju prežetem z veseljem, saj je Gospod blizu.

Na vprašanje: „Kaj na storimo?“ Janez Krstnik odgovarja trem skupinam ljudi, ki želijo stopiti na pot spreobrnjenja. Skupni imenovalec njegovih odgovorov je – po papeževih besedah - v jedru prizadevanje za pravičnost in solidarnost. Gre za pot dejavne ljubezni do bližnjega, h kateri Jezus spodbuja v vsem svojem oznanjevanju. Iz odgovorov Janeza Krstnika ljudem tistega časa razumemo, da nihče ni izključen iz poti spreobrnjenja za dosego odrešenja. „Bog nikomur ne preprečuje možnosti zveličanja. V želji izkazovati usmiljenje do vseh je skorajda nestrpen in si želi sprejeti vsakogar v nežni objem sprave in odpuščanja.„

Vprašanje – „Kaj naj naredimo?“ - čutimo tudi mi kot svoje, ugotavlja sveti oče. Današnje bogoslužje tudi nam z Janezovimi besedami ponavlja, da se je treba spreobrniti. Treba je znova stopiti na pot pravičnosti, solidarnosti in skromnosti. To so nujno potrebne lastnosti zares človeškega in pristno krščanskega življenja.

Poleg tega pa nam bogoslužje te tretje adventne nedelje pomaga znova odkriti tudi veselje, ki je posebna razsežnost spreobrnjenja. „Veseli se, sionska hči!“ oznanja Jeruzalemu prerok Sofonija (Sof 3,14); in apostol Pavel kristjane v Filipih spodbuja z besedami: “Veselite se vedno v Gospodu“ (Flp 4,4). Papež Frančišek pa v nadaljevanju opoldanskega nagovora ugotavlja: „Danes je za govorjenje o veselju potreben pogum, potrebna je predvsem vera! Svet mučijo številni problemi, prihodnost bremeni mnogo neznank in bojazni. A je kristjan kljub temu vesel človek. Njegovo veselje ni nekaj površinskega in bežnega, temveč je globoko in trdno, saj je to veselje dar Boga, ki napolnjuje življenje. Naše veselje izhaja iz gotovosti, da je „Gospod blizu“ (Flp 4,5).

Opoldanski nagovor je sveti oče sklenil s prošnjo k Božji Materi, naj nam pomaga okrepiti našo vero, da bomo znali sprejeti Boga veselja, Boga usmiljenja, ki želi vedno prebivati med svojimi otroki. Naša Mati naj nas nauči jokati z jokajočimi da bomo znali med seboj podeliti tudi veselje.