Nihče ni pripravljen na izgubo ljubljene osebe

| 02.11.2015, 14:44 Mateja Feltrin Novljan

Ne le začetek novembra, ko obhajamo praznika vseh svetih in spomin vernih rajnih, ampak vsak dan večkrat se ljudje spomnimo svoji ljubih, ki jih je Bog že poklical s tega sveta. Smrt ni konec, je rojstvo za novo življenje, a kljub temu je ta prehod zelo boleč – težko je sprejeti, težko je živeti, težko je zapolniti praznino, ki ostane za ljubljeno osebo. Spregovorili so ljudje, ki so ob izgubili ljubljene osebe občutili moč bolečine in milost vero.

Kako so se soočili z izgubo zaročenca, moža, očeta in hčerke so v pogovoru odkrito spregovorili Nežka Rus, Marjana Korošec, Marijan Zaletel, Ida in Meta Rus. Vsi so našli novo vrsto upanja za prihodnost prav v tem, da so se začeli srečevati in govoriti o izgubi. „Ob smrti moža so otroci izgubili oba starša, tudi mene, saj sem se spremenila v ledeno kraljico,“ je dejala Nežka, ki je pred 25 leti izgubila moža. „Nekje sem slišala, da prvo leto po izgubi živiš kot pod pokrovko,“ je dejala Ida, ki je v nesreči izgubila moža, a lahko bi tudi hčerko, ki je bila takrat skupaj z očetom. Meta se je prav zato ob smrti očeta soočala tudi z občutki krivde: „Jaz sem predlagala izlet s kajaki in to sem si očitala.“ Marjana je po smrti zaročenca ostala sama in se začela razdajati za druge: „Ljudje žalujemo na zelo različne načine. Prvo leto sploh nisem govorila o izgubi zaročenca, potem pa sem o tem začela in tako pomagam sebi in drugim.“

Marijan po izgubi 11-letne hčerke Eve še vedno ne najde odgovora na vprašanje zakaj in ve, da ga bo dobil šele takrat, ko bo tudi sam prestopil prag večnosti in se srečal z njo. Sedaj pa ve, da mu druženje z ljudmi s podobno izkušnjo koristi: „Z bližnjimi se o tem ne moreš pogovarjati, ker jih ščitiš, oni tebe ščitijo, kolegi se tudi nočejo o tem pogovarjati, ker po pol leta mislijo, da si že odrešen in dober. Meni je srečanje oziroma duhovni vikend za žalujoče zelo pomagal, da sem se odprl in začel govoriti o tem, da sem naredil prvi korak naprej oziroma nazaj k življenju.“

Tudi Ida je po izgubi moža, ko je ostala sama s petimi otroki, občutila močno potrebo po tem, da govori o bolečnini, toda pri drugih je čutila zadrego: „Spominjam se, ko sem enkrat sinu, ki je bil takrat star 15 let, potožila in mi je potem tako dobro rekel: mami, sej je v redu, da si ti žalostna, ampak ni pa treba, da se smiliš sama sebi. To mi je dalo misliti in mi odprlo oči, mogoče potrebuješ tudi to, da se smiliš sam sebi, ni pa dobro, da padeš v neko samopomilovanje. V tej fazi se sprašuješ, kje je Bog bil takrat, celo tako daleč prideš, da podvomiš, v kar veruješ, vsaj jaz sem, in si misliš, saj s smrtjo je lahko tudi vsega konec, da padeš v en velik nič. Ampak vse tisto, kar se je takrat dogajalo, mi je dalo potrditev, da je Nekdo, ki je nad mano, to sem zelo konkretno doživljala. Ko sem bila zelo na tleh, sem rekla: joj Bog, jaz ne morem več. Nisem mogla moliti, nisem čutila nobene bližine, poleg svoje pisalne mize sem imela kup knjig in en večer sem odprla stran o s. Faustini in je pisalo ravno to, kar sem jaz takrat doživljala. Čutila je, da je Bog nekje daleč in hkrati je v tistem svojem obupu začutila, da je Bog z njo. V sebi je začutila mir in ko sem prebrala tisto, se sem tudi sama občutila blagoslov."

„Nihče ni pripravljen na izgubo ljubljene osebe, sploh pa mladi ne razmišljamo o smrti, vse življenje imamo še pred seboj,“ pravi Meta. „Na začetku niti približno nisem dojela, kaj se je zgodilo, vse je bilo kot film, kot nočna mora. Doma sem čakala, kdaj bo oče prišel. Vsakokrat, ko sem slišala motor, sem mislili, zdaj je pa končno doma. Počasi s časom dojemaš, da ga ni. Zame je najtežji čas prišel šele pozneje, kakšno leto po izgubi. Takrat so navali žalosti, ko res ne veš, kaj bi naredil. Najbolj mi je pomagala vera v posmrtno življenje, poleg tega pa tudi pogovori. Jaz sem takrat morala govoriti o tem. Težko mi je bilo, ko se s prijatelji nisem mogla pogovarajti o tem, čeprav sem si želela. Teden, mesec po izgubi so se z menoj pogovarjali o vseh drugih stvareh, samo o žalovanju ob smrti očeta ne. Mene je to zelo bolelo, želela bi si več govoriti. Ko sem imela možnost srečati še druge mladostnike, ki so nekoga izgubili, mi je to dalo veliko, saj sem videla, da je tu še nekod drug, ki čuti podobno kot jaz.“

Ko je mlada žena in mamica Nežka izgubila moža in ostala sama s tremi otroki, tega dogodka ni bila sposobna v celoti sprejeti, niti ga podoživeti, ker je bilo pretežko: „Kar nekaj časa je trajalo, da sem se odmrznila, če lahko temu tako rečem, da sem se z otroki sploh začela pogovarjati o očetu in jim kazati fotografije. Zdaj so otroci že odrasli, sem tudi babica 10-mesečnemu vnuku. Hči mu je dala ime Filip Neri, ker goduje na dan, ko je imel njen oče rojstni dan in je obletnica najine poroke. Zdi se mi, da je hčerka na ta način zgradila most med to nesrečo, ki se je zgodila, in tem novim življenjem, ki nam je bilo zdaj darovano.“