Naš sobotni sogovornik je v oddaji povedal veliko stvari, ki bi jih morali Slovenci vedeti

| 12.10.2015, 09:02 Rok Mihevc

Janez Zorec se je rodil slovenskim staršem, mizarju Francu in Mariji Antoniji Zorec (rojeni Kogovšek) v Buenos Airesu. V rojstnem mestu je obiskoval gimnazijo (maturiral 1967) ter vzporedno slovenski osnovni (8 let) in srednješolski tečaj (5 let). Študiral je astronomijo (1967–1971), matematiko (1969–1972) in fiziko (1970–1974) na univerzi v La Plati.

Na univerzi v Parizu je 1977magistriral iz fizike in 1986 doktoriral z disertacijo Structure et rotation dif érentielle dans les étoiles B avec et sans émission. Leta 1971 se je kot asistent zaposlil na fakulteti za astronomijo v La Plati, od 1972­1975 je bil prav tam docent. Deloval je tudi na inštitutu za astronomijo in fiziko v Buenos Airesu. Leta 1982 se je zaposlil na državnem inštitutu za astronomijo v Parizu. V znanstvenoraziskovalnem delu se je posvetil proučevanju aktivnosti zvezd tipa B (to so nepravilne spremenljivke, ki se hitro vrtijo, izgubljajo snov in so obdane z ovojnico. Iz opazovanj določa s spektralno analizo in spektrofotometrijo njihove značilnosti in spremembe. S postavitvijo teoretičnih modelov skuša razložiti, kako pride do opazovanih aktivnosti in kako nastajajo ovojnice teh zvezd).

V mednarodnih revijah je objavil več znanstvenih člankov. Ukvarja se tudi s poučevanjem. Poleg predavanj na univerzah v Argentini je predaval tudi na univerzah v Evropi, Zda in Peruju.

 

Iz govora v Rovtah, osebna zogdovina Janeza Zorca:

Franceta Zorca, Janezovega očeta so najprej mobilizirali partizani, a je na večer, ko bi bil moral izvršiti ukaz partizanskega poveljnika, da umor Trnovčevo družino na Dobrovi. To je bila priložnost, da reši družino in med njimi dvanajstletnega Lojzeta, ki je kasneje postal v Kanadi torontski nadškof, kardinal dr. Ambrožič.  Po begu od partizanov se je takoj povezal s protirevolucionarnim odporom. Proti koncu leta 1942. je stopil v ilegalo v Zaplani, z operativnim imenom "Kocelj" in bil med tistimi, ki so pričakali angleško letalo in padalce pod Vrhom Sv.Treh kraljev, marca 1943.

Kot primorski četnik je v Idriji prisluškoval pogovoru o nenapadanju med gestapovci in partizani. To je eden izmed mnogih dogovorov, ki so jih komunisti sklepali z Nemci med časom ko so že dobivali zavezniško pomoč. Kmalu po omenjenem dogovoru med Nemci in partizani, je bil ata še priča v Reki  podajanju hrane in desetine zabojev orožja in streliva, ki so jih partizani dobivali od Nemcev. Priča takega pogajanja med nacisti in komunisti so tudi sedaj znani, grobi Churchillovi očitki Titu, kjer se zgraža nad dejstvom, « … da Tito uporablja dobljeno orožje proti svojemu ljudstvu, med tem ko je mlačen do Nemcev... » : markantna kolaboracijska značilnost narodne osvobodilne borbe.

Janez Zorec nadaljuje:

Nihče od teh naših prednikov se ni docela vživel v Novem svetu, in vsakega, ki ga sedaj ni več, se je pri zadnjem vzdihu oprijela misel na dom, iz katerega ga je spodila politična ihta zaprisežena smrti. Te bolečine so resnične in njene krutosti toliko bolj trpke, kolikor jim je bila samoobramba pred Titovo revolucijo ožigosana s psovko narodnega izdajstva, med tem ko so resnični izdajalci in mučitelji slovenskega naroda živeli v omotici neke zmage, katere mit je svojo trajnost ohranil samo zato, ker se cele generacije svobodnega sveta niso upale javno priznati svoje napake, da so prav zavezniki dvignili Tita v javnost in mu posredno omogočili, da je za ceno genocida s komunizmom zasužnji Jugoslavijo, in z njo Slovence.

Tudi tega nas niso (do zdaj še ne, mogoče enkrat v prihodnje) učili v šoli: Churchill je seveda kmalu spoznal in kasneje priznal, «... da je bila brezpogojna podpora Titu ena njegovih velikih vojnih napak... ». Razumel je, da Tito uporablja orožje za uničevanje svojih političnih nasprotnikov, ne pa  proti Nemcem, in ga je glede tega zadnjikrat krepko opomnil, septembra leta 1944.

Še ena od mnogih laži komunizma:

V Neaplju, 12. avgusta 1944., je Tito še razlagal Churchillu sledeče: « Narodnoosvobodilno gibanje Jugoslavije je v svojem bistvu obče ljudsko, nacionalno in demokratično. Potemtakem še enkrat poudarjamo, da ima vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja pred seboj en sam in najvažnejši cilj: borbo proti okupatorjem in njihovim slugam ter ustvaritev demokratične federativne Jugoslavije, ne pa vzpostavljanje komunizma, kot nam sovražniki podtikajo ». Razložil pa mu je tudi zakaj nima namena uvajati komunizma v Jugoslavijo: « Če drugega ne, že zato, ker je treba pričakovati, da bo po vojni večina evropskih dežel živela v demokratičnem sistemu, in Jugoslavija si ne bo mogla privoščiti, da se od tega razlikuje. »

 Decembra leta 1944, Churchill vzklikne: « Prišel sem do sklepa, da smo si s Titom vzredili kačo na prsih ». Potrdil je še, « ...da je bila Rdeča armada tista, ki je dejansko osvobodila Jugoslavijo in ne Tito s svojimi partizani... », ter zaključil rekoč: « Mislim, da bi odslej mi morali stremeti za tem, da Italijo podpremo proti Titu... », ker « ... še vedno upam, da bomo lahko rešili Italijo pred boljševiško kugo. »

Titova povezava z zavezniki bila le krinka s katero je lažje uresničil načrt revolucije. Dokumenti, ki to dokazujejo so danes dosegljivi vsem, da se na svoje oči prepričajo o resnici dogodkov in političnih izmen, ki so neposredno po vojni doprinesli v Jugoslaviji, oz. v Sloveniji, toliko gorja. Tito in njegova vojska je zadolžena s kolaboracijo, prvič z Nemci in drugič s Sovjeti. Med tem pa njegov boj ni bil narodnoosvobodilni, ampak boj za totalitarno oblast in  poigravanje z zahodnimi zavezniki.

Lepo vabljeni k poslušanju oddaje v našem audioarhivu.