Kdo si, Evropa?

Slovenija | 02.10.2015, 14:00

V teh dneh smo lahko v enem izmed slovenskih časopisov zasledili, da večje slovensko podjetje svojim zaposlenim – muslimanom - med odmorom dovoli razgrniti molilne preproge, da lahko opravljajo svoje molitve. Ne mislim razpravljati in moralizirati, da se ob tem ne oglasi nobeden od slovenskih »kvazi« levičarjev s svojo teorijo o laičnosti naše družbe, o ločitvi cerkve od države in podobne zlajnane fraze, ki smo jih Slovenci vajeni vedno, že ob najmanjšem pojavu krščanskega v družbi ali javnosti. Samo zamislite si odziv naše javnosti in medijev, če bi v kakšnem podjetju, Bog ne daj, v kakšni inštituciji ali šoli slovenski kristjani zahtevali petminuten odmor, ko zvoni angelovo čaščenje.

Zdi se, da Slovenci in Evropejci iz svoje protikrščanske naravnosti ne vemo točno kam umestiti sodobne migracijske spremembe, predvsem pa njihovo kulturno in religijsko ozadje. Razumljivo, da jih ne znamo umestiti, ker v prvi vrsti sami ne vemo kdo v resnici smo. Pa vendarle je, vsaj iz ljudske debate, moč razbrati, da nam prišleki vseeno stopajo na žulj in povzročajo strah, včasih tudi pretiran in neutemeljen.

Mogoče pa je to priložnost, da se ne samo vprašamo ampak tudi pričenjamo zavedati svojih korenin in da se jih prenehamo sramovati.

Prav zanimivo bi bilo, če bi muslimani tako trumoma drli v Evropo leta 2006, ko smo se odločali o preambuli evropske ustave. Kakšno zadrego smo imeli takrat, da bi v tekst zapisali besedo krščanstvo. Nezaslišano! Kaj vse smo takrat izumljali namesto te besede: humanistične vrednote, duhovnost, svobodo, razum, mir … Vse lepo in prav, a postali smo še bolj zmedeni, saj te besede »ne pijejo vode«, ker ne vemo na kaj jih nasloniti. Posebej še danes, ko pred njimi stoji na deset tisoče beguncev, ki pa nasprotno od nas, dobro vedo kdo so in so na svoje poreklo, vero in kulturo ponosni. Predstavlja jim nekaj samoumevnega, kot sta voda in zrak. Bi bili danes evropski politiki, predvsem socialistični pol, manj bojevit pri nasprotovanju krščanstvu? Kako prav je v tem kontekstu imel nadškof Zore, ko je pred kratkim dejal, da Evrope ne ogrožajo muslimani, ampak da se ogroža sama.

Kdo si, Evropa, je torej ključno vprašanje, ki ga nam postavljajo begunci in na katerega bomo morali najti odgovor. V bistvu odgovor poznamo, ampak se ga sramujemo, ker je v njem beseda Kristus. Ne bojimo se islama, bojimo se samega sebe. V tem je naša težava!

In kot takšni nismo sposobni gledanja v prihodnost, nismo sposobni živeti evropejstva v pravem pomenu besede, Evrope kot poti, kot jo opredeljuje vpliven evropski filozof, profesor na pariški Sorboni, Remi Brague. Na tej poti je bila Evropa vedno sposobna pragmatične sinteze vseh civilizacijskih dosežkov pred njo ter kultur, s katerimi se je soočala – od antičnega sveta, perzijskih vplivov do islama. Evropa se ne ogradi od nikogar, ampak vse zgnete v novo - evropeizirano celoto. To je po filozofovem mnenju bistvo evropske kulture, v tem so bili mojstri že stari Rimljani. Konec koncev je to tudi pot in narava krščanstva ali bolje katolištva.

Zato žičnata ograja ni rešitev, ker to ni v naravi Evrope. Pomislimo samo, kakšne tragedije in travme so Evropi povzročili zidovi in meje. Dejansko je evropski kontinent ozemlje brez naravnih mej – dosegljiv iz vzhoda, severa in juga. Nismo otok, ampak smo zraščeni s celinami, tako v geografskem, kot tudi kulturnem smislu. Zato je pa še toliko bolj pomembno, da vemo kdo smo! Da je krščanstvo naše bistvo in ne privesek in da smo vedno na poti. In Evropa ne bo zaradi svojega bistva nikoli na cilju, ker se ji le-ta vedno izmika.