"Moje življenje je življenje z drugimi!"

Madagaskar_2015 | 29.09.2015, 07:44

Oddaja Prijatelji Radia Ognjišče 28. septembra 2015 je nastala na Madagaskarju, kjer so naši sodelavci, Jure, Marko in Izidor bili gostje misijonarja Petra Opeke, ki je dan prej obhajal 40 let duhovništva. Za oddajo so pripravili pogovor z njim in posnetek pridige, ki jo je imel pred devet tisoč ljudi med sveto evharistijo. Misijonar je pridigal v domačem jeziku, zato je bil potreben prevod, ki nam ga je pripravil misijonar Janez Krmelj. V oddaji se je slišala tudi zahvala Slovencem za riž in pa slovo z blagoslovom. Tudi malgaška glasba se je slišala. Posnetek celotne oddaje lahko poslušate v našem spletnem arhivu.

Na začetku pogovora s Petrom Opeko je Jure izrekel v imenu vseh poslušalcev iskreno voščilo ob 40. letnici duhovništva in nadaljeval s vprašanjem: Kako čuti vez s Slovenijo? Opeka je zelo preprosto odgovoril, da čuti to vez kot „milost, kot dar. Čudim se, da je toliko dobrih ljudi v Sloveniji, Franciji in drugod po svetu... V ljudeh je dobrota, ki prihaja od Stvarnika.“ Spomnil se je tudi na moč molitve, saj mnogi molijo zanj, a verjame, da prav zato „gre delo naprej“. Po molitvi drugih prejemajo moč, da jim ne zmanjka volje in korajže.

Ob vprašanju, kaj mu pomeni jubilej, 40 let duhovništva, je takoj kot iz topa iztrelil: „To ni moj praznik, to je naš praznik. Duhovništvo mi je bilo dano zastonj. To nisem zaslužil. Zastonj hočem dajati naprej“. Govoril je tudi o čudenju, da je že toliko let minilo, a dodaja, da ne čuti teh let. Razmišlja o tem, da je še mlad in zato lahko dela. Ves čas je poudarjal hvaležnost, ki jo čuti do Boga, ker je zdrav in ker prejema duhovno moč iz evangelija.

Jure je misijonarja Petra vprašal, če je imel že od začetka duhovništva željo, da bi delal z reveži in za reveže. To mu je bilo jasno že pred posvečenjem. Za dve leti je prekinil študij in odpotoval na Madagaskar, da se je vživel v življenje Malgašev in da je lahko s svojimi rokami delal. Zato mu je bilo jasno, da hoče kot duhovnik „biti brat drugim“. Zato si je izbral za vodilo svetopisemsko besedo: Nočem daritve, ampak usmiljenje. Opeki je popolnoma jasno: „Vsak človek je moj brat, moja sestra“.

Peter Opeka se je razgovoril tudi o tem, kako težko je sprejeti Kristusa. Mogoče je o njem govoriti, vendar je „Božja ponižnost tako močna, da se z besedami ne da povedati, lahko pa se le živi“. „Če smo polni sebe, napuha ..., ne moremo slediti Kristusu. Služenje niso besede, ampak življenje.“ V pripovedi ni mogel mimo papeža Frančiška, katerega je iskreno vesel, ker je govori, da „mora biti Cerkev na strani revežev“.

Peter Opeka je predstavil Akamasoo kot „čudež upanja, čudež bratstva, čudeže zaupanja.“ Novinarji ga vedno znova sprašujejo, kako je mogoče, da se je Akamasoa tako razvila in utrdila. In njegov odgovor je preprost: „Zaupal sem revežem, da se lahko postavijo na noge in da imajo radi svoje otroke. Ko se je začela ta energija, je ni mogoče več zaustaviti.“ Ko mu kdo „očita“, da je Akamasoa lepa in urejena, da so lepe hiše, mu odgovori, da imajo tudi reveži občutek za lepoto in da si zaslužijo spodobno stanovanje. Stanovanja so lepa, vendar pa skromna. Rekel je: „Mojim želim najboljše. Pa to ni denar, ampak ljubezen.“

Ko mu je Jure postavil vprašanje v povezavi s hvaležnostjo, ki mu jo ljudje izrekajo za opravljeno delo in poslanstvo, je odgovoril: „Tukaj ni časa za zahvale, zahvala bo v nebesih. Tu je samo dožnost delati, delati za reveže.“ Na vprašanje, kje sprejema ljudi, pa je odgovoril: „Moj urad je cesta. Kjer dobim, kjer srečam reveža, tam je moj urad. Kjer sem, lahko ukrepam.“

V pogovoru se je misijonar Petro dotaknil tudi mnogih aktualnih zadev, ki so vezane na Madagaskar, še posebej na držo in delo politikov, ki se zanimajo predvsem za svoje privilegije. Ob tem je izrekel pomenljivo misel: „Korupcija je v srcu vsakega človeka. Spremeniti srce, pa traja deset let, celo stoletje.“ Spregovoril je tudi o tem, da je bil že večkrat napaden in s tem ogrožen, a najtežje mu je vedno v povezavi s smrtjo otrok in mladih ljudi.

V pogovoru se je vedno znova zaustavljal pri revščini, ki bi jo ne smelo biti, ker je vendar v svetu dovolj bogastva, da bi lahko vsi živeli veseli in preprosto. Jasno in nedvoumno je povedal: „Moje življenje je življenje z drugimi“.

Ob sklepu pogovora se je Peter razgovoril še o srečanju, ki ga čaka čez nekaj tednov v Sloveniji. V hali Tivoli se namreč 17. oktobra pripravlja velika dobrodelna prireditev, misijonar pa bo navzoč tudi na misijonski vasi, ki bo v Zavodu svetega Stanislava (16.-17. oktobra) in na osrednjem slavju misijonske nedelje na Brezjah 18. oktobra ob 16.00.