Priznati si moramo, da tudi mi potrebujemo usmiljenje

| 28.09.2015, 13:59 Mateja Feltrin Novljan

V sobotni oddaji Za življenje, za danes in za jutri je duhovnik dr. Karel Gržan razmišljal o svetem letu usmiljenja, ki ga bomo začeli v začetku decembra. Kot se sklanja Bog k našemu življenju, prav tako smo tudi mi notranje poklicani, da se ne zapuščamo v stiskah. Begunci in toliki trpeči so pred svetim letom usmiljenja še poseben izziv. Krščanstvo je namreč vera božjega usmiljenja … „Gre za pretresljivo veličino krščanstva, ki mora pretresti našo sebičnost in nas napotiti k ljubeči sklonjenosti – naklonjenosti najprej do naših najbližjih, potem pa seveda tudi do ostalih h katerim nas kliče Ljubezen,“ poudarja dr. Gržan.

V času, ko so mnogi ujeti v ritem mesta in so izgubili občutek, da je potrebno napolniti kleti z ozimnico, je potrebno razlikovati med lučjo in svetlobo. „Svetloba je naravna – božja danost; luč pa je nadomestek le te. Beseda svetloba nosi v sebi izraz Sveto, to notranje svetli in ozdravlja vsako celico naše biti. Kako pomembno se je izpostavljati svetlobi za telo (Soncu), za dušo (Dragi osebi rečemo: »Ti si moj Sonček!«) in za globino duha (Jezusa so primerjali s Soncem, monštrance so v obliki sonca). Naravna svetloba deluje nedvomno terapevtsko, umetna – torej luč: govorijo o škodljivosti bele luči Nadomestki so dobri, a le če so potrebni (maša v živo in po TV) vendar ne morejo nadomestiti originala,“ je ponazoril dr. Karel Gržan.

Življenje ni lahko in pomembno je ozavestiti kaj je tisto originalno, kar je ljudi skozi tisočletja umirjalo, stabiliziralo: sprehod ob tekoči vodi, šumenje, naravne aromaterapije – živi stik s stvarstvom; sedeti ob ljudeh, ki so ti dragoceni, preprosto se zaznati v sožitju – živi stik s človekom: trenutki, ko se izpostaviš v sveto – živi stik z Bogom.

Preverimo učinkovanje: dan ko gremo na sprehod ali pa ne (gledamo dokumentarec o naravi), kako se počutimo, ko gremo k maši ali ko ne gremo … - izmerimo »temperaturo« počutja in potem verjemimo analizi. In ko je čas dolgih noči, je potrebno dobro ločevati med tem, kar nas notranje hrani, bogati in med tem, kar je le nadomestek in nas utruja. Čas dolgih noči, mora biti tudi čas daljših objemov v pozornosti – večje sočutne, pozorne sklonjenosti k (naj)bližjim.

Najprej bodimo usmiljeni do sebe

Na praznik Brezmadežen bomo začeli s svetim letom usmiljenja. Gre za pretresljivo veličino krščanstva, ki mora pretresti našo sebičnost in nas napotiti k ljubeči sklonjenosti – naklonjenosti najprej do naših najbližjih, potem pa seveda tudi do ostalih h katerim nas kliče Ljubezen.

Že pregovorno pravimo, da je potrebno začeti pri sebi. Kaj to pomeni? Priznati si moramo, da tudi mi potrebujemo usmiljenje. Mnoge naše robatosti do bližnjih izvirajo iz tega, ker sami nismo doživeli dovolj sprejetosti – ker nismo bili dovolj ljubljeni.

Začarani krog: ali bomo ostali pri obsojanju tistih, ki nas niso zmogli dovolj objeti/sprejeti, ali pa se bomo dvignili nad to. Kako?

„Če bomo iskali popolnost pri ljudeh, se lahko zgodi nevarnost »peklenske gugalnice« (najrej bomo človeka idealizirali, nato bomo nad njim razočarani). Jezus je vedel, zakaj je postavil na prvo mesto odnos do Boga – je preventiva pred idealizacijo in moč v sprejemanju realnosti odnosov, ki so v preraščanju lahko tudi naporni," poudarja dr. Gržan.

Dokler še imamo čas, utrdimo modele spoštljivega sobivanja

Evropa bo vedno bolj prisiljena iskati skupne imenovalce spoštljivega sobivanja in svet knjige jih ima. „Zlato pravilo so Jezusove besede: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim« (Mt 7,12, Lk 6,31), najdemo jih tudi v islamu. Mohamedu pripisujejo izrek: »Nihče izmed vas ni vernik, dokler svojemu bratu ne želi tega, kar si želi sam.« Konfucij (551-479 pr. Kr.) pravi: »Česar si ti sam ne želiš, tega tudi drugemu človeku ne stori« (Pregovori 15,23), judovski rabi Hillel HaGadol je v 1. st. pr. Kr. zapisal podobno: »Ne stori drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi.« V hinduizmu zveni zlato pravilo: »Človek se naj do drugih ne bi obnašal na način, ki je njemu neprijeten; to je bistvo morale.« In v budizmu: »Položaj, ki zame ni prijeten ali razveseljiv, naj tudi za drugega ne bo; in položaj, ki zame ni prijeten ali razveseljiv, kako ga lahko privoščim drugemu?«

Dr. Karel Gržan je povedal tudi, kako naj ravnamo z begunci: „Če ne bomo utrdili Zlatega pravila kot temelj sobivanja, bo to na koncu slabo za nas »staroselce« Evrope. Zakaj? Ker preti nevarnost, oziroma je že dejstvo, da bomo postali manjšina. Da bi se kultura nekega naroda obdržala dlje kot 25 let, mora obstajati stopnja rodnosti 2,11 otrok na družino. Vse kar je pod to stopnjo kaže, da bo družba izginila. Zgodovinski pregled kaže, da se ni rešila nobena kultura, kjer je stopnja rodnosti padla pod 1,9. Stopnjo 1,3 je dejansko nemogoče preobrniti, saj potrebujemo za preobrat 80 –100 let. Z drugimi besedami: če ima od dveh starševskih parov vsak po enega otroka, vsak otrok dobi po enega otroka, kar pomeni, da bo štirikrat manj otrok kot dedkov in babic. Če se rodi samo en milijon otrok v letu 2015, je težko računati na dva milijona odraslih v letu 2035. Z zmanjševanjem populacije usiha družba in tudi kultura, ki ji le ta pripada. Stopnja rodnosti v Franciji je 1,8, v Angliji 1,6 – približno tolikšna je stopnja rodnosti tudi v Sloveniji, v Grčiji znaša 1,3, prav toliko v Nemčiji, v Italiji je 1,2, v Španiji 1,1 … 31 dežel Evropske unije ima skupno stopnjo rodnosti 1,38. Zgodovina uči, da te stopnje rodnosti ni mogoče spreobrniti. Po nekaj letih EU, kot jo poznamo, ne bo več obstajala. Že zato je dobro, da dokler še imamo čas, utrdimo modele spoštljivega sobivanja in ne bojevitosti, tudi zato, ker izkustvo Boga kaže, da je Bog ljubezen, zato naj dejanska ljubezen dokazuje našo pot do Boga.“