Korenine neba

Madagaskar_2015 | 26.09.2015, 16:16

Jure, Izidor in Marko so v spremstvu misijonarja Janez Krmelja spet na poti nazaj na drugo stran otoka Madagaskar, proti Antananarivu in Akamasoi. Včeraj so se mudili v nastajajočem novem centru, nad katerim bdijo Peter Opeka in njegovi sodelavci, kjer že deluje šola, gradijo še druge stavbe in načrtujejo zidavo porodnišnice, ki bi bila v tistem predelu nujno potrebna.

Poslanstvo MIVE skozi oči misijonarja

Janez Krmelj in ekipa so se danes podali na visoko planoto, prevozili so tretjino poti in hvaležni za akcijo Mive so povedali, da so razdalje na Madagaskarju res velike, ceste pa niso tako dobre kot pri nas. Tudi na Madagaskarju se zgodi "konica" - takrat vozijo več kot 24 ur, če gre Janez sam, vmes malo zaspi, a ko ga zelo pretrese, gre naprej... Ljudje pa v glavnem pešačijo, po manjših krajih avtomobilov ni. Imajo ga le trgovci.

Janez Krmelj darovani avtomobil vsestransko uporablja, potreb je res veliko. Zato vsem darovalcem kliče iskrena hvala! Srečno vsem skupaj! Na vseh poteh.

Jure pa je v svojem blogu pozno ponoči objavil:

Za razliko od mnogih drugih dežel, tukaj še nismo doživeli, da bi kdorkoli z odprto dlanjo, narejenim trpečim izrazom in željo po prosjačenju, silil vate. Na prometnih ulicah ni vsiljivih prodajalcev, ki bi te radi čimbolj oskubili, tudi beračev nismo srečali. Doslej si nisem znal predstavljati, kaj so mi, v mnogih pogovorih, pripovedovali misijonarji, ki so navdušeno govorili o radostnih ljudeh, sreči, ki ni povezana z materialnim in dobro voljo tukajšnjega človeka. Zdaj jo spoznavamo, zdi se nam pristna in iščemo način, kako bi recept zanjo prenesli v naše mrke kraje.

V bližini Morondave je znamenita avenija še bolj znamenitih dreves baobab. Gre za mogočno nenavadna drevesa, ki jih najdemo na različnih delih sveta, vrsta ki je tu pa, kot večina tukajšnjega rastlinskega in živalskega sveta, živi in uspeva le na tem otoku. Narodni park je obiskana točka tukajšnjega dela Madagaskarja, pogled na drevesa je res čudovito lep, posebej, če ti je dan ob sončnem zahodu. Pravijo, da je pogled na baobabe najpogosteje fotografirana podoba otoka. Drevesce zraste do 25 metrov visoko, do 11 metrov v širino, najstarejše naj bi štelo 3000 let. Kaj vse je že videlo! Malgaši pravijo, da je baobab nekaj zoprnega zakuhal, pa so ga duhovi obrnili narobe, pravijo mu korenine neba, njegove plodove in lubje pa uporabljajo v različne namene.

Zaspali bomo s podobo mogočnih dreves, smrčali intenzivno in hitro, saj pred četrto zjutraj znova krenemo na pot proti Antananarivu in Akamasoi. Spoznavamo, da nam različni dnevi na Madagaskarju prinašajo podobna spoznanja: doma imamo veliko preveč nepotrebnih reči, premalo se pogovarjamo, veliko premalo smejimo, preveč kompliciramo … Ko bi ne bilo prenosnih telefončkov, vseh motilcev naše pozornosti, bi se pogovarjali, posvečali prijateljem, družini. Kot Malgaši! Ko bi ne bilo računalnikov, elektronike … Bi se ne mogli oglašati! Zato: po pameti, ljudje, po pameti.

Vabljeni k prebiranju celotnega zapisa.