Obešene krave pred Evropsko komisijo
Do kam še cenovne škarje?
Kmetijstvo
Da bo skupna evropska kmetijska politika po odpravi mlečnih kvot zašla v slepo ulico je bilo pričakovano in prepričan sem, da ga ni evropskega kmeta, ki ob tem procesu ni bil zaskrbljen. Potrebno pa si je naliti čistega vina.
Medtem ko so v državah, kjer so za kmetijstvo in pridelavo mleka ugodni pogoji in so jih kvote omejevale, odpravo slednjih videli kot možnost, da pridelavo povečajo in dosežejo primat na trgu, so se kmetje v državah, kjer temu ni tako z zaskrbljenostjo ozirali v prihodnost. Razlika med enimi in drugimi je tudi v organiziranosti in povezanosti, predvsem pa v naravi odnosov med kmeti pridelovalci in mlekarnami, ter modrostjo lokalne kmetijske politike, ki je vse skupaj spremljala in vsaj tiho načeloma podpirala.
In prav na tem področju vlada izjemen prepad, če se ustavimo le ob dveh največjih skrajnostih in gledamo na eni strani Irsko, ki je s svojim zelenim maslom dobesedno preplavila Evropo in svet in na drugi strani baltske države, kjer se je trg sesul in gre kmetijstvo rakom žvižgat.
Kako naj zdaj en in drugi minister hladno sedita drug ob drugem in glasujeta za skupne ukrepe, ko pa je perspektiva popolnoma drugačna?
V Bruslju se je včeraj na protestih pred Evropskim parlamentom zbralo ogromno kmetov. Ne samo iz Belgije ampak iz vse Evrope. Vsak je nosil svojo zgodbo, vsi skupaj pa so opozarjali, da je v sistemu napaka, ki tistemu, ki prideluje ne omogoča človeka dostojnega preživetja, tistemu ki prodaja pa v teh izjemno zapletenih časih omogoča, da še dodatno bogati.
In to je skupni imenovalec včerajšnjih protestov. Zanimiv je podatek o katerem govori slovenski minister Dejan Židan. Odkupne cene mleka so pri nas za zdaj padle za slabih 21 odstotkov, mlekarnam se je veleprodajna cena znižala za skoraj 10 odstotkov, medtem ko je v maloprodaji cena mleka celo za odstotek poskočila.
Je treba še kaj dodati?
