Čolnič ti vodi nam preko čeri ...

Komentarji | 14.08.2015, 14:23

Pred nami je največji Marijin praznik in Premrlova skladba »Pozdravljena mati dobrega sveta« bo odmevala iz naših cerkva, kapelic in romarskih svetišč. Nekateri z lažno zaskrbljenostjo dan za dnem ponavljajo, da so cerkve prazne, da vera upada. Res se je marsikaj spremenilo, marsikatera pobožnost je drugačna kot v starih časih, pa vendar Marija ostaja mati dobrega sveta. Še posebej velja to za slovenski narod, ki se je skozi vso zgodovino zatekal k Mariji po nasvet in pomoč. To niso prošnje, kot jih pišemo na uradih, temveč pogovor z nekom, ki nas razume, ki nam skozi pogovor in molitev daje spoznanje, ki nam v tihoti srca pošlje blagodejno luč in žarek božjega ognja.

Veliko je besnih viharjev in čeri, ki premetavajo naš čolnič življenja. Današnje žene, matere, dekleta še kako potrebujemo Marijo. Marijo, ki nam kaže pot ponižnosti in hkrati odločnosti, pot odpuščanja in pot spoštovanja, je simbol dostojanstvene žene in usmiljene matere. Ali smo ji v današnji zmedi sposobni slediti? Sodobna ženska se mora iz dneva v dan boriti z viharji, čeri so včasih tako grozeče, da ne vidi obzorja. Šolanje, delo, družina, starost v krogu moža, otrok in otrok svojih otrok, je bilo še pred časom normalna pot večine žensk. Danes je marsikaj obrnjeno na glavo. Skozi življenje hitimo, starši, sorodniki so ali jih ni, mož je ali ga ni, služba je ali je ni, otroci so ali jih ni in kar naenkrat pride starost, takrat pa je navadno že prepozno.

Pri svojem karitativnem delu srečujem mnogo žensk in mater, ki z vdanostjo rečejo »zgodi se«. Za številne bi lahko rekla, da so tolažnice žalostnih, posoda časti vredna ali sedež modrosti. Srečujem pa tudi take, ki ne zmorejo, ki ne najdejo poti iz viharjev in čeri. Take žene rabijo Mater dobrega sveta. Nasilje, ki se danes dogaja nad ženskami, materami naravnost kliče, kaj kliče – vpije: »Marija pomagaj!«

Papež Frančišek nas stalno opozarja na nasilje po svetu… preveč mater trka na vrata Evrope, preveč mater smo že videli z mrtvimi otroki v naročju. Radio poroča, mi pa zamahnemo z roko in preklopimo na drugo postajo, kjer je glasba, ki nas pomirja. Kje je sočutje? Le Marija pozna občutke, ko materi v naročje položijo mrtvega sina, zato iščimo njeno usmiljenje in njen blagoslov. Pojdimo na Ptujsko goro, Brezje, Sveto goro in druge številne cerkvice posvečene Materi Mariji in pokažimo, da je zaupanje v njeno dobroto najboljša terapija.

Ugrabitve in prodaja deklet, žensk, pornografija so velik posel. Na eni strani deklice, mladenke in ženske, na drugi strani pa bogati zaslužkarji. Kdo to podpira, kdo odobrava, velikokrat se vprašam kdo so ljudje, ki jih to zanima, ki to kupujejo, ki se s tem naslajajo. In prav oni so srž problema. Če ne bi bilo povpraševanja bi ta dejavnost hitro propadla. Bežanje in iskanje varnega prostora pod soncem je doseglo svetovne razsežnosti, koliko jih na tej poti omaga ne ve nihče. Poklon papežu Frančišku, ki svet stalno opozarja in vabi k spoštovanju vsakega človeka.

Dnevno beremo v časopisu o nasilju nad ženskami tudi pri nas. A je mogoče razumeti, da nekdo pretepa, muči mater svojih otrok. A je toliko opevana emancipacija prišla do točke, ko dostojanstvo ženske ne šteje, ko ni nič več sveto. Varne hiše, materinski domovi postajajo pretesni, domovi družin pa ostajajo prazni, otroci izgubljeni.

Po drugi strani imamo armado mater samohranilk. Vem, da so si nekatere prisvojile ta naziv samo zato, da imajo malo večji otroški dodatek ali subvencijo.

Kljub temu jih še vedno ostaja veliko, ki so z otrokom ali celo večimi ostale same, brez dela, brez dohodkov in kar je najhujše, brez človeka, ki jim bi stal ob strani.

Zakaj to pišem? Morda boste rekli, da je to pretežka tema za avgustovski dan. Pišem zato, ker Veliki šmaren ni le dela prost dan, temveč dan, ko se je potrebno zamisliti, se ozreti okrog sebe in se zavedati stanja v katerega smo prišli. Tudi danes še kako velja: »Mati, svetuj nam v temi nevere, težki oblaki nad nami se pno; vere katoliške drage svetinje, varuj, ohrani z mogočno roko«

Ta pesem je bila napisana v času, ko je bil slovenski narod na preizkušnji zaradi potujčevanja. Danes imajo težki oblaki drugačno podobo, ki slovenskemu narodu grozijo, da se bomo potopili v morju globalizacije. Dnevno poslušamo kako lepo je po svetu, kako so tam dobro plačane službe, kako povsod teče med in mleko. Tudi pri nas bi teklo, če bi znali spoštovati Boga in človeka. Brala sem intervju z zamejskim pesnikom in pisateljem in dobesedno zadele so me njegove besede, ko je rekel: »Jaz sem živ primer človeka, ki brez slovenščine ne more živeti. Napisal sem in za tem tudi stojim, da bi, če bi moral s svojimi otroki govoriti samo v italijanščini, umrl.«

Morda boste rekli, da sem tokrat pozabila na politiko. Ob zadevi Pirangate, ta beseda mi ni všeč, pa vendar, ob tej zadevi sem žalostna predvsem zato, ker z vsemi topovi streljamo na svoje, kot da smo komaj čakali, da se to zgodi. Imam občutek, da se sploh ne gre za tisti košček morja, temveč kdo bo koga potopil v domačem morju. Tudi zato bom ob Šmarnem dnevu prosila: »Mati svetuj nam na zemeljski poti.«

Pa vse dobro vam želim.