Papež Frančišek - Angelus
VIDEO: Papež: Nasiti nas Jezus, ne posvetnost.
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Na današnjo 21. nedeljo bogoslužnega leta pri sv. maši slišimo zadnji del Jezusovega govora o „Kruhu življenja“, ki je Jezusove poslušalce postavil pred odločitev: Verjeti Jezusovi napovedi, da bo on sam hrana za njihovo življenje ali pa ga zaradi tako nerazumljive napovedi zavrniti in ga zapustiti. O vprašanju, ki tudi nas vedno znova kliče k osebnemu odgovoru, je danes opoldne pred molitvijo angelovega čaščenja spregovoril papež Frančišek.
Večina Jezusovih poslušalcev si je Mesija predstavljala kot uspešnega človeka. Jezusova pomnožitev kruha, ko je nahranil lačno množico, jih je v tej njihovi predstavi še potrjevala. Ko pa Jezus jasno napove, da njegovo poslanstvo vključuje daritev lastnega življenja, ga začejo v trumah zapuščati. V nadaljevanju je papež Frančišek spomnil, da Jezusovi učenci niso uspeli sprejeti tako vznemirljivega Učiteljevega govorjenja. Sicer so ga dobro razumeli, a ga niso hoteli poslušati, ker je spravljal v zadrega njihovo dotedanjo miselnost. Jezusove besede nas zaradi naše posvetne miselnosti vedno spravljajo v zadrego, je poudaril sveti oče. Hkrati pa nam je nakazal pot rešitve, ki je v sprejetju Jezusovega božanskega izvora, v prepuščanju delovanju Svetega Duha, ki odpira naše razumevanje ter v poživitvi vere. Jezus namreč ob odpadu mnogih ni napovedal „popusta“, temveč je jasno pozval k osebni odločitvi: biti z njim ali se od njega ločiti. „Hočete tudi vi oditi?“ je vprašal apostole. Sveti oče je nato spomni, da je Peter v tistem trenutku tudi v imenu ostalih apostolov izpovedal vero z besedami: „Gospod, h komu naj gremo? Samo ti imaš besede večnega življenja“ (Jn 6,68). Ne reče „kam naj gremo?“ temveč „H komu naj gremo?“.
Temeljno vprašanje ni v tem, da gremo in zapustimo začeto delo, temveč h komu naj gremo. Iz tistega Petrovega vprašanja razumemo, da pri zvestobi Bogu gre za zvestobo neki osebi, s katero se povežemo, da bi z njo hodili po isti poti. In ta oseba je Jezus. Vse, kar na svetu imamo, ne poteši naše lakote po neskončnem. Potrebujemo Jezusa, da bi bili z njim, da se hranimo pri njegovi mizi in z njegovimi besedami večnega življenja! Verovati v Jezusa pomeni da postane on središče in smisel našega življenja. Kristus ni neki privesek, postranski element, temveč je „živi kruh“, je nujno potrebna hrana. Povezati se z njim v resničnem odnosu vere in ljubezni ne pomeni biti vklenjeni v verige, temveč svobodni v globini svojega bitja, pomeni biti vedno na poti, odprti za izzive našega časa.“
