Lojze Peterle | (foto: NSi)
Poljče niso bile “romantičen izlet”, ampak prostor “smrtno resne” odločitve
Slovenija Alen Salihović
V Poljčah so se ob obletnici zgodovinskega srečanja članov koalicije Demos spomnili 9. in 10. novembra 1990, ko je tam padla ključna odločitev: razpisati plebiscit o samostojnosti Republike Slovenije. Na podlagi te odločitve je skupščina 6. decembra 1990 sprejela Zakon o plebiscitu, ki je določil, da Slovenci 23. decembra 1990 odločijo o svoji prihodnosti. Na slovesnosti je govoril tudi prvi predsednik demokratično izvoljene slovenske vlade in predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Lojze Peterle.
Poudaril je, da Poljče niso bile “romantičen izlet”, ampak prostor “smrtno resne” odločitve. Demos se je moral takrat soočiti z dejstvom, da Slovenija obrambno še ni bila pripravljena, zato je bil ob plebiscitu določen šestmesečni rok za razglasitev države – čas, ki ga je država potrebovala za obrambno krepitev pred pričakovanim odzivom Jugoslovanske armade. “Osamosvojitveni ‘čimprej’ se je moral soočiti z realnostjo obrambne pripravljenosti,” je dejal.
Peterle je posebej poudaril, da osamosvojitev ni izšla iz tajnosti, ampak iz dveh javnih, demokratičnih in svobodnih izrazov volje: najprej iz prvih demokratičnih volitev aprila 1990, na katerih je z državotvorno idejo zmagal Demos, nato pa iz plebiscita 23. decembra 1990, ki je prinesel “slovensko skupaj brez primere”. Če so volitve pomenile tekmo med slovensko in jugoslovansko prihodnostjo, je plebiscit pomenil enotnost naroda za svojo državo.
Spomnil je tudi na poznejši, pogosto prezrt trenutek – srečanje predsednikov šestih strank Demosa na Brdu 28. aprila 1991, ko so se “drug za drugim izrazili, da gredo do konca”. Po njegovih besedah je šele ta odločnost, sprejeta v času, “ko je že dišalo po svincu”, omogočila, da osamosvojitev ni ostala zgolj pravni akt, ampak je bila tudi zavarovana.
V govoru je Peterle izpostavil razliko med Poljčami in Čebinami: “Prvi nas je tragično razklal, drugi nas je povezal.” Medtem ko je revolucionarni projekt ustvaril delitve, je osamosvojitveni projekt pomenil svobodo “za vse” in prvič poenotil Slovence v samostojnem državnem projektu. “Pri osamosvojitvi smo bili vsi naši,” je dejal in dodal, da tega spomina ni mogoče ukiniti – niti s političnimi odločitvami, kot je bila ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve. Zato je pozdravil pobudo za odprtje muzeja osamosvojitve Gorenjske v Cerkljah 26. decembra in se zahvalil županu Francu Čebulju “za vztrajanje in zvestobo vrednotam osamosvojitve”.
Peterle je govor sklenil z opominom za današnji čas: v obdobju vojn, polarizacij in notranjih napetosti je ključna zavest, da “razdeljeno kraljestvo propade”. Potrebno je iskati to, kar Slovence povezuje – tako kot jih je povezala odločitev v Poljčah leta 1990. “Cinično so ukinili muzej osamosvojitve, ne da pa se ukiniti osamosvojitve,” je dejal in zaključil: “Bog živi samostojno in demokratično Slovenijo!”
