Škofje na zahvalno nedeljo vabijo k hvaležnosti, spravi in skrbi za življenje

Cerkev na Slovenskem 09. 11. 2025, 00:28 Alen Salihović

Na današnjo zahvalno nedeljo so slovenski škofje vernike povabili, naj pred Boga stopijo s hvaležnim srcem ter v darovih zemlje in truda prepoznajo Božjo dobroto.

Predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje je zapisal, da je hvaležnost “dar, ki nas bogati”, saj v njej “umiri tek vsakdana” in okrepi zaupanje, da Bog vodi zgodovino tudi tam, kjer so preizkušnje in križ. Spomnil je, da je središče hvaležnosti evharistija – sveta maša, kjer se kristjani učijo sprejemati, deliti, odpuščati in znova začeti.

Škof Saje je zahvalno nedeljo povezal s svetoletno izkušnjo Cerkve: odprta sveta vrata so po njegovih besedah obljuba, da bomo “hodili skupaj v poslušanju in zvestobi evangeliju”. V središču leta je sprava – z Bogom, s samim seboj in z bližnjimi – zato je vernike povabil k prejemu zakramenta spovedi ter se zahvalil spovednikom, ki so “znamenje usmiljenega Očeta”. Posebej se je zahvalil duhovnikom, redovnikom, družinam, reševalcem, bolnikom, starejšim in kmetom: “Zemlja je v vaših rokah oltar hvaležnosti, vsaka žetev pa evangelij zaupanja, da Bog daje rast.”

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je poudaril vidno plat zahvalne nedelje – darove zemlje pred oltarji – in nevidno plat hvaležnosti, ki jo prinašajo skrita dobra dela, čas za druge in odpuščanje. “Ne vem, če smo ob obilnih pridelkih tudi boljši ljudje,” je zapisal in dodal, da Cerkev živi tam, kjer ljudje molijo, odpuščajo, pomagajo in nosijo vero v vsakdan. Zahvalil se je vsem, ki skrbijo za lepo bogoslužje, za župnijska občestva, pa tudi članom Karitas in tistim, ki svojo vero “neustrašno nosijo med ljudi”, da svet po njih vidi, “da Bog še ni obupal nad nami”.

Tudi mariborski nadškof Alojzij Cvikl je poudaril, da se kristjan ne zahvaljuje samo za sadove zemlje, ampak za “vse, kar se nam zdi samo po sebi umevno”: življenje, zakramente, občestvo, poklicanost. Sveto leto je označil kot priložnost, da postanemo “romarji upanja” v okolju, kjer pogosto primanjkuje smisla. Vernikom se je zahvalil za vsak, tudi tih in neopazen prispevek v župnijah – od katehetov do pevcev in Karitas.

Koprski škof Peter Štumpf, murskosoboški Janez Kozin in celjski Maksimilijan Matjaž so v svojih zahvalah posebej izpostavili duhovnike, laične sodelavce, mlade ter bolne in ostarele, ki s trpljenjem in molitvijo “iz znotraj” gradijo občestvo. Spomnili so, da je Cerkev živo telo, ki ga ne držijo pokonci projekti, ampak hvaležna srca in zvestoba v malem.

Več: katoliska-cerkev.si/