Slavku Avseniku v slovo

Slovenija | 07.07.2015, 14:26

Pomembni modreci so dejali, da glasba iz duše odpravi umazanijo vsakdanjega življenja. Trdijo, da bi bilo brez nje življenje ena sama napaka, da je glasba, kot hrana ljubezni, posrednica med duhovnim in stvarnim življenjem. Vse to spoznavamo tudi v teh dneh, ko se poslavljamo od glasbenika, ki je Sloveniji namenil na stotine viž, ki je glas o lepotah naše domovine nosil v svet, človeka čigar napevi že desetletja spremljajo praznovanja, tolažijo v žalosti in opozarjajo na lepo, ki nas obdaja.

Slavko Avsenik je v svojo glasbeno pot združeval vse tisto, kar nam danes tako pogosto primanjkuje. Ljubezen do domovine, prepričanje v resnico, da le trdo delo lahko pripelje do uspeha, zaupanje v sodelavce, pošten odnos do ljudi, ki so mu bili zaupani, odgovornost do tistih, ki jim je namenjeno njegovo delo.

Ko se danes poslavljamo od njega, se sprašujem, če smo mu v letih njegovega življenja dali vedeti koliko nam pomenijo njegove pesmi? Je lahko začutil kako blizu nam je, smo mu prav rekli hvala? Prepogosto namreč spregovorimo šele takrat, ko je prepozno. Bojim se, da smo iz ust nekaterih, ki danes razmišljajo o njegovi enkratnosti, prej slišal zbadljivke o »goveji glasbi«. Pa, saj ne gre, da bi na tak dan sploh dajali pozornost dvoličnosti in sadovom dobro znane slovenske »foušije«. Raje postojim pri dejstvih, ki zgovorno pričajo o genialnosti, trdem delu, predanosti in neverjetnem uspehu bratov Avsenik. Z aranžerskim delom brata Vilka so Slavkove melodije dobile tisto, kar jih še danes loči od mnogih poskusov muzikantov, ki bi se radi približali Avsenikovi enkratnosti.

V marsičem so nedosegljivi, pa čeprav so ustvarjali v časih brez računalniških programov, ki omogočajo marsikaj. Snemali so brez pomagal, ki pomagajo ohranjati intonacijo, ki likajo kar je zmečkanega na posnetku. Ansambel je pripravljen prišel v studio, stopil pred mikrofon ... Tri štiri ... in posnel skladbe, ki so večne. Vedno se je zavedal in držal načela, da je le najboljše dovolj dobro. Genialnost bratov Avsenik se je kazala že v odločitvi, da sta v zasedbo vabila glasbenike, ki so se do srečanj z njima posvečali povsem drugačnim slogom, pa vendar prepoznali kakovost v zvoku kvinteta in glasbi, ki je takrat predstavljala nekaj novega, danes pa si brez nje ne moremo predstavljati glasbene podobe Slovenije.

Dobro se spomnim, kako sem kot otrok z mamo poslušal četrtkove večere. Ob bogatih harmonijah Slavkovega ansambla, čudovitem večglasju terceta in melodijah, ki dajejo občutek, da so že od nekdaj v tebi, sem začutil nekaj več, kot ob ostalih melodijah ansamblov. Res! Priznam, tudi, ko sem v odraščanju vihal nos nad harmoniko, sem upal naglas priznati, da Avseniki so mi pa všeč. Posebej navdušen sem bil in sem nad mnogimi valčki, ki zasanjajo razmišljajo o domovini, hrepenenju slovenskega človeka, ki bi se rad vrnil domov, tistega, ki se zaveda, da morda slovenskih lepot ne bo več dolgo gledal. Ne morem si predstavljati kako neverjetno bogastvo je bila in je Avsenikova glasba za zdomce. Pogosto predstavlja vez z domovino. Danes, v času hitrih spletnih in drugačnih povezav se morda ne zdi, a pred desetletji je vinilna plošča priklicala spomin na rodno grudo, bila košček domovine.

In bilo jih je na desetine milijonov. Vinilnih plošč in navdušenih poslušalcev. Redko se zgodi, da zasejano delo rodi tolikšne sadove. Nihče ne ve, kaj vse se mora zgoditi, koliko dejavnikov utiriti v pravo pot, da tvoj začetek tako obilno rodi, kot je rodila in še vedno rojeva glasbena ideja Slavka Avsenika. Vem, da mu danes glasbeniki izražajo hvaležnost za smerokaze, ki jih je postavil s svojim delom. Visoka merila, ki si jih je zadal pri svojem delu so zahtevala veliko predanost, mnoge žrtve v osebnem življenju. Ne morem si predstavljati moža in očeta, ki ga glasba tako pogosto odnaša v svet. Bila so leta, ko je Slavko Avsenik več kot tristo dni v letu preživel stran od svoje Gorenjske, daleč od družine. Večkrat je dejal, da mu je hudo, da je bila cena tako visoka. Hkrati pa je bil hvaležen soprogi, ki mu je ves čas stala ob strani in predstavljala steber vzgoje otrok. Otrok, ki so vsak po svoje predani glasbi, sinov, ki so spoštovali, cenili in ljubili svojega očeta tudi v dneh bolezni. Široko glasbeno srce je bilo predano tudi družini, bližnjim. Sicer pa: saj sploh ne bi moglo biti drugače. V zaprtem srcu ni prostora za lepe melodije.

Ne bom pozabil srečanj z gospodom Slavkom. Bil je eden tistih, ki so mi dali vedeti, da so največji skromni in prijazni. Kljub vsemu, kar lahko poslušamo in prebiramo v teh dneh, kljub milijonom prodanih plošč, ki bi jih bilo menda do lune, če bi položili eno zraven druge, kljub desettisočim koncertom, primerjavam z Beatli, zmagam na raznih lestvicah v Evropi, je ostal prijazen, skromen mož, ki se je vedno znova spominjal začetkov za strojem v fabriki, prve harmonike, skakalnih uspehov ... Človek, ki mu je bilo dano tudi tisto, kar je slišati ob sklenitvi zakona. Videl je otroke svojih otrok, na nek način tudi glasbeno živel zanje. Dano mu je bilo spoznati, da je talent predan v prave roke, da bodo njegove melodije ostale pri življenju, da bodo otroci in vnuki nadaljevali njegove sanje. Prepričan sem, da so mu ta spoznanja lepšala sive dni.

Njegova pokončnost se danes kaže tudi v mnogih starih intervjujih, v katerih je, če je bil vprašan, vedno pokončno odgovoril, da je katoličan, dal vedeti, da je Bogu hvaležen za darove in pot, po kateri je hodil. Marsikaj nas lahko uči njegova zgodba, veliko nam imajo povedati melodije, izvrstna besedila različnih avtorjev, ki se vsi po vrsti spominjajo njegove predanosti glasbi. Veliko se lahko naučimo tudi iz dni, ko se poslavljamo od legende. Denimo: smo tistim, ki so danes še z nami, rekli, da cenimo njihovo delo? Smo jim izrazili spoštovanje, dali primerno priznanje? Potrudimo se, da ne bomo znova prepozni. Ne čakajmo na naše ali njihovo slovo, pa čeprav imajo blagoslov, da veter nosi pesem njihovo tudi potem, ko so že vandrali zadnjič v življenju.

Gospod Slavko Avsenik, še enkrat hvala za vse! Naš svet bi bil drugačen, če bi vas ne bilo, polepšali ste ga. Tudi zaradi vas se sprašujemo: Slovenija, odkod lepote tvoje? Prav imajo: veseli smo lahko, da smo živeli v Avsenikovem času, hvala za vsa opozorila na to, kako lepo deželo imamo in kako velike ljudi v svoji sredi. Hvala!