Dubrovnik - pogled z morja
FOTO: 3. dan: Dubrovnik v barvah počitnikarjev
Slovenija | 26.06.2015, 21:34
Po dnevu počitka in prvih spogledovanj z morskimi valovi smo spet na poti. Cilj našega potovanja je Dubrovnik s svojo veličastno podobo utrjenega srednjeveškega mesta in vsem, kar skriva za svojim obzidjem. Želimo ga videti in doživeti, tudi s pomočjo počitniških majic. Sredi dneva pa bomo odkrivali, kako odmeva slovenska pesem v dubrovniški katedrali Marijinega vnebovzetja; v njej je predvidena maša. Medtem v nas še vedno odmeva praznični 25. junij, dan državnosti, ki smo ga dostojno in slovesno obhajali z mašo za domovino in domovinsko proslavo.
Več o tem pa v včerajšnji razglednici, saj je pred nami nov dan.
Dubrovnik je nekakšen biser dalmatinske obale, ki je v svetu vsaj tako dobro znan kot Benetke. Nahaja se na vzhodni obali Jadranskega morja, kjer se konča grozd jadranskih otokov in se začenja odprto morje, dobrih šestdeset kilometrov od Neuma. Je najlepše ohranjeno srednjeveško mesto v Sredozemlju, obdano z mogočnim obzidjem in obrambnimi trdnjavami, ki mu daje značilno podobo. Danes je na seznamu Unescove svetovne dediščine. Nastalo je v 7. stoletju potem, ko so Obri in Slovani porušili starogrško naselbino Epidaver na območju današnjega Cavtata. Zraslo je na strmih morskih čereh in se postopno razvilo v cvetoče pristanišče in pomembno trgovsko silo. V bizantinski državi je bilo sedež Dalmacije.
Med križarskimi vojnami so si Dubrovnik za nekaj časa podredili Benečani; pozneje je bil odvisen od Obrov in tudi Turkov. Kljub temu se je razvil v samostojno mestno državo oziroma Dubrovniško Republiko, ki je imela nekaj časa najmočnejše trgovsko ladjevje v Sredozemlju. Svoj konec je doživela pod Napoleonom leta 1808. Po njegovem padcu je bil dobrih sto let pod Avstro-Ogrsko, zatem pa del Jugoslavije. Med hrvaško osamosvojitveno vojno so ga oblegale enote srbske in črnogorske vojske ter ga z dolgotrajnim bombardiranjem precej poškodovale. Danes je Dubrovnik povsem obnovljen in dobro obiskan v vseh letnih časih.
Poglejete in preberite, kako je minil dan počitniških majic!
Po zajtrku se je karavana avtobusov odpeljala izpred hotela proti Dubrovniku. Za polotokom Klekom se nam je odprl pogled na Pelješac s številnimi školjčišči v Stonskem zalivu. Na desni smo opazovali majhne otočke z Mljetom v ozadju, zatem še Šipanj, Lopud ter Koločep in že je bil pred nami novi most Franja Tudžmana, ki občutno skrajša vožnjo do Dubrovnika. Pot do središča mesta je za šoferje avtobusov precej zapletena pa tudi draga, saj je potrebno plačati tudi nekajminutni postanek za izstop potnikov nedaleč od zahodnih mestnih vrat, pa tudi precej oddaljeno parkirišče ni poceni.
Ker je bil to dan počitniških majic, je v naslednjih minutah Stradum preplavila turkizna barva. Prvi skupni cilj je bila dubrovniška katedrala Marijinega vnebovzetja, kjer smo pred mašo molili rožni venec. Skupine turistov so še naprej vstopale v zakladnico svetišča, kjer hranijo blizu dvesto relikvijarijev različnih svetnikov, med katerimi je na častnem mestu škof in mučenec sv. Blaž – sv. Vlaho. V zadnjih letih so pridobili tudi relikvije blaženega Alojza Stepinca in svetega papeža Janeza Pavla II. Slednji je obiskal Dubrovnik leta 2003 in med veličastno slovesnostjo v Gružu za blaženo razglasil redovnico Marijo od Propetoga Petkovič s Korčule.
Ker je bil petek in smo v mesecu juniju, ki je posvečen Srcu Jezusovemu, je bila tudi maša, ki jo je daroval nadškof Uran, temu primerno uglašena. Pridigal je gospod Drago Cvetko, ki je poudaril, da človek v svojem življenju izbira med dobrim in slabim ter da eno ali drugo v nas raste. Pomembno je, da damo Bogu pravo mesto mesto v svojem življenju, potem je tudi izbira lažja. Med bogoslužjem je katedralo poleg našega petja napolnila tudi mogočna melodija orgel. Psalm pa je tokrat zapel zborček mladih in najmlajših počitnikarjev. Po maši nam je stolni župnik na kratko predstavil zgodovino katedrale. Domnevno prvo iz 12. stoletja je v 16. stoletju med mašo zrušil potres; verniki so ostali zasuti v katedrali. Sedanje baročno svetišče je staro nekaj nad tristo let, podobno kot ljubljanska stolnica. Pri obnovitvenih delih so naleteli na ostanke prvotne bazilike iz desetega stoletja. Katedrala je postala romarsko središče zaradi milostne Marijine podobe – Gospe od Porata (Marije iz pristanišča).
Maši je sledila skupinska slika pred cerkvijo Sv. Blaža – Sv. Vlaha, ki je zavetnik mesta. Sledil je ogled mesta: krajši v lastni režiji in daljši z vodiči. Mesto, ki na vsakem koraku razkazuje svojo bogato dediščino, je vedno zanimivo. Nekateri počitnikarji so se sprehodili po veličastnem mestnem obzidju, drugi obiskali frančiškanski muzej in lekarno, Knežji dvorec in palačo Sponza, vsi pa smo si morali utirati pot skozi množico turistov. Kratek odmik s p. Robertom Bahčičem, ki je bil pred leti generalni vizitator splitske frančiškanske province Sv. Hieronima, mi je odkril še en vidik mesta, ki ga sicer ne bi doživel. Težko si je predstavljati, da je na „strehi“ samostana lepo urejen vrt s sadnim drevjem, trto, in gredicami z zelenjavo … in da imajo tam urejeno namakanje. V tem samostanu so bivali tudi Slovenci. Med drugim je v samostanu poslikana kapela brata Ambroža Testena iz Mengša, ki ga nekateri imenujejo hrvaški Chagall.
Tudi večer tega dne je bil zapolnjen z novimi doživetji. Nastopila je folklorna skupina mladih domačinov in predstavila plese tega dela Bosne in Hercegovine. Med vrsto skupinskih plesov ki jih je spremljalo tudi petje, smo začutili nekaj tega, kar je ljudi držalo skupaj v prejšnjih stoletjih ...
