Zgodbe oskrbovalcev – najlepši trenutki življenja
| 24.06.2015, 09:00 Nataša Ličen
V oddaji Za sožitje smo pripravili pogovor s poslušalci in dr. Jožetom Ramovšem, ki smo ga gostili v studiu. Odprli smo telefonski liniji in poslušali zgodbe poslušalk in poslušalcev, ki so pripovedovali o svojih izkušnjah skrbi in nege za svoje onemogle svojce. Oskrba starostno onemoglega, dolgotrajno bolnega ali invalidnega svojca je ena od najzahtevnejših življenjskih nalog. Toda ljudje, ki so jo dobro opravili, so tega bolj veseli in na to bolj ponosni, kakor na svoje uspešno podjetje ali hišo, ki so jo zgradili. Velike življenjske naloge pa zahtevajo dobro sodelovanje več ljudi.
Se je odnos do starosti spremenil?
Dr. Jože Ramovš: »Odnos do starejših ni nazadoval. Ljudje od nekdaj skrbimo drug za drugega. Tudi po raznih izkopavanjih, še iz časa ledenih dob, vidimo, da so že takrat oskrbovali in negovali druge, ki so bili potrebni pomoči. Dejstvo je, da bo čez četrt stoletja za trikrat, štirikrat več starostnikov, ki potrebujejo veliko oskrbe. Evropa se stara. Politika, gospodarstvo in stroka strmijo k temu, da se oskrba postavi na tri noge. Prva je, da človek sam poskrbi zase, da je čim dlje zdrav, druga noga je pomoč družini na različne načine in tretja sta stroka s svojim znanjem ter država z organizirano pomočjo, recimo pomočjo na domu. Razviti del Evrope govori prav o tej pomoči in skrbi na domu, med tem, ko smo v Sloveniji zadnji desetletji govorili samo o Domovih. Tu smo zadaj.«
Dobra volja je najboljša v odnosih
Ko nekdo opeša, da potrebuje pomoč pri vsakdanji oskrbi, je za vse domače, pa naj živijo v istem gospodinjstvu, v sosedstvu ali zelo daleč, čas, da se zavestno seznanijo z vprašanji starosti ter oskrbe in nege bolnih in onemoglih. Oskrbovanje dolgotrajno bolnega, starostno onemoglega ali invalidnega družinskega člana naj si sporazumno porazdelijo vsi domači. Glavno skrb gotovo prevzame eden od njih, a z njim solidarno sodelujejo vsi. Koliko škode naredi v odnosih zgrešeno stališče, da bi morali drugi sami videti naše potrebe in stiske. Modrost življenjskega pomena sodelovanja je lepo izrazil pesnik Gregorčič: »Gorje mu, ki v nesreči biva sam, a srečen ni, kdor srečo uživa sam.«Slovenci se moramo za lepše sožitje v družini med različnimi skupinami in v celotnem narodu učiti predvsem dobrega sodelovanja in lepega komuniciranja. Številni s sijočimi očmi pripovedujejo o svojih lepih izkušnjah, ki dokazujejo, da najbolj od vsega osrečuje skrb za druge, pomoč sočloveku.
V junijski oddaji »Za sožitje« so se oglašali poslušalci s svojimi zgodbami, ki pričajo o sožitju v družini, o sodelovanju in lepih odnosih. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in tudi julijske ter avgustovske oddaje, četrti torek v mesecu ob 20. uri.
