Graditelj miru, rad te imam

Cerkev po svetu | 09.06.2015, 14:34

Spoštovane poslušalke in poslušalci, gotovo ste pričakovali, da bom v tokratnem komentarju pod drobnogled vzel prodajo Telekoma ali pa se dotaknil razmer v koaliciji, a vsaj v tem trenutku omenjeno zame osebno ne igra velike vloge, saj sem še močno pod vtisom sobotnega obiska papeža Frančiška v Sarajevu. Povedati moram, da sem imel s sodelavcema Heleno Škrlec in Izidorjem Ščekom privilegij, da sem lahko v imenu radia spremljal apostolsko potovanje vse bolj priljubljenega papeža v Bosni in Hercegovini.

„Mir z vami“ je bilo geslo njegovega obiska te, še do nedavnega močno krvaveče države, ki se tudi danes sooča s številnimi težavami. Sveti oče je ob vrnitvi v Vatikan na vprašanje, zakaj po Albaniji v še eno balkansko državo, jasno povedal: „To je znamenje! Evropo bi rad začel obiskovati pri najmanjših državah in balkanske so mnogo trpele. Zato jih prednostno izbiram.“

Imel sem priložnost spregovoriti s pripadniki tamkajšnje muslimanske skupnosti. „To je res človek!“ „Nisem katoličan, ampak to, kar je storil papež Frančišek, presega meje verske pripadnosti.“ To sta izjavi, ki ju posebej omenjam. V petek in soboto, ko smo v bitki s časom tekmovali, kdo bo povedal več in na kakšen način, teh besed nisem premleval. Danes nanje gledam bistveno drugače. „To je res človek,“ so besede, ki so me najprej ganile. Kri, ki je bila prelita med zadnjo vojno na območju BiH je še močno sveža. Kdo se je do danes z njo res iskreno ukvarjal, do kakšnih sklepov smo prišli? Mednarodna skupnost, z izjemo obletnice genocida v Srebrenici, ki ji namenja posebno pozornost, tišči glavo v pesek. Država BiH je prav zaradi mednarodne skupnosti in njenega Daytonskega sporazuma razdeljena bolj kot kdajkoli prej. Očitne razlike med Republiko Srbsko, Hercegovino in ostalim delom dajo jasno vedeti, na katerem teritoriju si. Pričakoval bi, da bodo povsod visele zastave države, ki je nastala ob sklepu vojne, ne pa, da med potjo srečaš mešanico vsega. Komu to koristi? Gotovo ne prebivalcem te države na eni, drugi ali tretji strani. Da je papež res človek, so sogovorniki upravičevali s tem, da je s svojim obiskom dal priznanje najprej katoliški skupnosti, ki je kljub preganjanju obstala, ter predvsem priznanje državi Bosni in Hercegovini, ne pa posameznim entitetam. Vsak si lahko razlaga po svoje, ampak dejstvo je, da je šlo za državniški obisk in sveti oče je predstavnikom oblasti jasno povedal: „Prišel sem kot romar miru in dialoga. 18 let po zgodovinskem obisku sv. Janeza Pavla II., ki je bil manj kot dve leti po podpisu Daytonskega mirovnega sporazuma, sem vesel, ko vidim dosežen napredek, za katerega se je treba zahvaliti Gospodu in tolikim ljudem dobre volje. Pomembno pa je, da se ne zadovoljimo s tem, kar je bilo do zdaj uresničeno, temveč iščemo naslednje korake pri utrjevanju zaupanja ter iščemo priložnosti za medsebojno spoznavanje in spoštovanje. Za pospeševanje te poti sta nujna bližina in sodelovanje mednarodne skupnosti, še posebej Evropske unije,vseh držav in organizacij, ki so navzoče ter delujejo na področju Bosne in Hercegovine.“ Ali sveti oče ni namignil na tisto, kar je v enem od intervjujev opozoril banjaluški škof Franjo Komarica, da so ob podpisu Daytonskega sporazuma obljubili Dayton dve in do njega še ni prišlo? Zakaj ne? Mednarodna skupnost je vedno imela raje status „quo“ kot popolnoma rešeno zadevo. To vidimo tudi pri odnosu do Rusije in Ukrajine ali pa do pobojev kristjanov v Siriji in Iraku. Sveti oče je na stadionu Koševo pred več kot 65.000 verniki jasno povedal, da ni dovolj govoriti o miru, ampak ga je treba tudi udejanjiti: „Mir je delo pravičnosti. Tudi tukaj ne gre za deklamirano, teoretizirano, načrtovano pravičnost... ampak za udejanjeno, živeto pravičnost.“

Gotovo bo vsem, posebej duhovnikom, redovnikom, redovnicam in bogoslovcem ostalo v spominu srečanje s svetim očetom v sarajevski stolnici. Sam ga nisem mogel spremljati neposredno, a je med novinarji, ki smo svetega očeta čakali na srečanju s predstavniki ostalih verskih skupnosti, takoj završalo, da sveti oče ne bere govora in da je vidno ganjen. Kako tudi ne po tako globokih pričevanjih, ki so orisala del velike bede, ki jo je povzročila zadnja vojna. „Nimate pravice pozabiti svoje zgodovine. Ne zato, da bi se maščevali, ampak zato, da bi gradili mir,“ je dejal sveti oče in dodal, naj delajo vedno nasprotno od krutosti. „Imejte držo nežnosti, bratstva in odpuščanja. Nosite križ Jezusa Kristusa.“ Močno sporočilo, ne samo klerikom v BiH, ampak tudi vsem nam. Kaj nam bo koristilo maščevanje? Kaj prineseta „zob za zob“ in „oko za oko“? Nič drugega, kot še večjo razdeljenost in nove vojne. „ Bog sanja mir, mir je Božji načrt za človeštvo, za zgodovino, z vsem stvarstvom. In je načrt, ki vedno naleti na nasprotovanje človeka in hudiča. Tudi v našem času sta hrepenenje po miru in prizadevanje, da bi ga gradili, v nasprotju z dejstvom, da v svetu potekajo mnogi oboroženi spopadi. Gre za neke vrste tretjo svetovno vojno, ki se odvija po koščkih, in v kontekstu globalne komunikacije zaznavamo ozračje vojne,“ je dejal papež Frančišek med sveto mašo v Sarajevu.

In že sem pri srečanju, ki sem ga imel možnost spremljati neposredno. Le korak od svetega očeta sem najprej prisluhnil predstavnikom katoliške, pravoslavne, muslimanske in judovske skupnosti. Njihove besede bi lahko povezal v stavek: „Nikoli več vojne, naučili smo se veliko, tudi iz lastnih napak, in vemo, kaj pomeni trpeti v imenu vere. Zavedati se moramo, da je zločin v imenu vere, največji zločin proti veri.“ Prijetno, nevsiljeno in neprisiljeno srečanje, iskreni nasmehi svetega očeta in predstavnikov štirih največjih verskih skupnosti v BiH so jasno sporočilo vsemu svetu, da se da premostiti težave, če to iskreno želimo. Sveti oče je dejal, da je dialog šola človeštva in dejavnik edinosti, ki pomaga graditi družbo, utemeljeno na strpnosti in medsebojnem spoštovanju. Besede, ki bi jih za svoje lahko vzeli tudi slovenski politiki, a kaj, ko so oni ločeni od Cerkve oziroma se z njo zbližajo samo takrat, ko iščejo volilne točke. Papež pa je še bolj jasen, ko pove, kdo v resnici je odgovoren za mir: „Dialog se ne more omejiti samo na nekaj ljudi, na odgovorne osebe verskih skupnosti, ampak bi se moral razširiti na vse vernike ter tako vključevati različne sfere civilne družbe.“ To pa je že težje. Sami se vprašajmo, koliko ljudi smo danes grdo pogledali, jih obrekovali in podobno. Že sam sem se zalotil, da ne sledim povsem besedam svetega očeta. Pa vendar trdno upam, da se bodo v meni ljubljeni Bosni in Hercegovini uresničile besede beograjskega nadškofa Stanislava Hočevarja, ki je izrazil upanje, da bo papežev obisk v Sarajevu motor dialoga.

Srečanja svetega očeta z mladimi, ki sta se ga udeležila sodelavca Helena in Izidor, pa skoraj ni mogoče opisati z besedami. Največ povedo izrazi na obrazih, ko smo se dobili po napornem dnevu v stanovanju. Iskrice v očeh, zgodbe, ki so kar vrele iz njiju, so dale jasno vedeti, da ni šlo za neko srečanje tako, mimogrede, ampak je bilo res ganljivo srečanje Petrovega naslednika na Zemlji z mladimi BiH. Tudi tukaj je sveti oče šel mimo napisanega govora, mladim je spregovoril spontano in jih spodbudil, naj bodo graditelji miru. „Vi ste prva generacija po vojni. Vi ste cvetovi pomladi, ki hočejo cveteti ter se nočejo vračati nazaj k uničevanju. Vi ste za ustvarjanje novih mostov… graditev miru. Nismo jaz in oni, ampak jaz in mi in to pomeni graditi mir. Zares vzvišeno poklicanost imate, in ta je, da nikoli ne gradite zidov, ampak mostove. To je to veselje, ki ga vidim v vas,“ je mladim poudaril sveti oče. Besede, ki so močne. Besede, ki bi morale odmevati tudi v vseh nas.

„Nisem katoličan, ampak to, kar je storil papež Frančišek, presega meje verske pripadnosti,“ sem zapisal ob začetku komentarja. Po prebranem lahko tem besedam taksista samo pritrdim. Mene je obisk svetega očeta v BiH nagovoril. Nagovorile so me množice vernikov, nagovorili policisti, ki so nas sprejeli za svoje, kolegi novinarji, ki niso delali razlik, taksisti, ki so „hvalili Boga“, da je vse minilo brez težav ter da bo šla v svet pozitivna in dobra slika BiH, čeprav še ne piše zgodbe o popolnem uspehu. „Papa mi te volimo“, so vzklikali mladi in stari. K temu samo prikimavam: Graditelj miru, rad te imam, ponosen sem nate, ker delaš korake, ki jih jaz oziroma moja družbe ne upa ali pa ne želi.

In naj sklenem ta komentar z besedami svetega očeta: „Mir je Božji dar, ne v čarobnem smislu, ampak zato, ker On, s svojim Duhom, more te drže vtisniti v naša srca in v naše meso, da bi iz nas naredil resnična orodja miru.“