Vojaški vikar Plut: Resnica in sočutje da, a ne bo šlo brez ljubezni in odpuščanja

Slovenija | 19.06.2015, 10:43

V Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano je bila sinoči spominska slovesnost ob 100-letnici soške fronte in 70-letnici konca druge svetovne vojne ter povojnih pobojev. Vojaški vikar Jože Plut je pri maši v zavodski cerkvi opozoril, da sta za spravo res potrebna resnica in sočutje, a da te ne bo brez ljubezni in odpuščanja. Maši je sledila komemoracija.

Spominska slovesnost, ki so se je udeležili tudi preživeli najtemnejših dni zavoda, ko je bil ta spremenjen v taborišče, je nosila naslov "V zavodu ugašajo luči - Prižgimo luč". Direktor zavoda Roman Globokar je v uvodu v mašo spomnil na tragedije, ki jih je preživel zavod, od nemške okupacije do časa, ko je prostore po drugi svetovni vojni zavzela komunistična oblast. "Pa vendar iz vsega tega trpljenja vstaja novo življenje. Smrt nima zadnje besede. In v hvaležnosti za to in s prošnjo, da se kaj takega, kar se je dogajalo v preteklem stoletju, ne bi nikoli več zgodilo, se zbiramo na tem svetem kraju, zato, da bi počastili spomin na vse, ki so tukaj trpeli in da bi utrdili našo vero, da je Bog tisti, ki zmore tudi prek nesmiselnih dogodkov pisati svojo zgodovino odrešenja."

Vojaški vikar Plut je v zavodski cerkvi, kjer je okupator imel kino, OZNA pa je v njo zapirala vrnjene domobrance in tudi druge, ki so življenje kruto končali v breznih v okolici Ljubljane in tudi v Kočevskem rogu, je uvodoma predstavil nekaj zgodb ljudi, ki so bili zaprti v zavodu. "Od blizu sem poznal kar nekaj ljudi, ki so tukaj preživeli zelo krute tedne in mesece in prišli domov nerazpoznavno drugačni, kot takrat, ko so odšli med vojake."

Te zgodbe so po besedah Pluta resnice našega življenja, kažejo pa na to, kako je bilo velikokrat žalostno in boleče tudi zaradi tega, ker del Cerkve, duhovnikov, tudi vojaških, ni pravilno opravil svojega poslanstva. "Niso imeli samo domobranci vojaških duhovnikov, tudi partizani in slovenski četniki so jih imeli. Zato ne bomo ne vojaški kurati, ne verski referenti, ki so bili pri partizanih, ampak bomo vojaški duhovniki Slovenske vojske. Mi moramo biti državljani in državljanke, Slovenke in Slovenci te čudovite države, ki je vojno končala leta 1945. Naliti si moramo čašo resnice, sočutja, neizmernega odpuščanja in ljubezni, če želimo prihodnost, srečo in blagoslov sebi in vsem potomcem, ki bodo prišli v našo ljubo domovino."

Prepričan je, da miru ni in ne bo, dokler ne bo na kosti naših prednikov izjokana zadnja solza sorodnikov. Vse do takrat bomo živeli v agoniji, trpljenju in v čudnem stanju. "Kadar govorite o lastni zgodovini, o svojih prednikih kot narod, kot strokovnjaki iz področja zgodovine, ne blebetajte. Povejte resnico. Poglejte dogodkom v obraz takim, kot so bili. V okoliščinah, kakršne so bile, ker le tako in le takrat se bo začelo dogajati nekaj posebnega."

Opozoril je, da tudi 70 let po vojni še vedno tavamo nekje med veliko soboto in Kalvarijo, ter da še nismo sprejeli križa, ki je bil naložen našemu narodu. "Če torej Bog naloži križ posameznikom in narodom prav takšnega, kot smo ga sposobni nositi, potem ga dajmo Bogu v roke. Dovolimo mu, da se bo začelo vstajenje. Poglejmo resnici v oči in dovolimo si tisto v našem narodu, kar si zaslužimo, smo vredni in po čemer pravzaprav vsi hrepenimo, sam trdim, da po spravi in ne po pomiritvi."

Plut je dodal, da je pomiritev kratkega daha, zato je potrebna sprava, ki pa mora temeljiti na resnici, sočutju, ljubezni in odpuščanju. "Sveti oče nas vabi v leto Božjega usmiljenja, odpuščanja. Če kaj, in če kdo, moramo prav katoličani v to družbo prinesti trdnega duha in biti, tako kot je rekel Jezus, sol in kvas. To moramo biti mi katoličani. Odpustiti, ljubiti s sočutjem in resnico."

Sveti maši je sledila slovesnost v parku zavoda. Med branjem ganljivih pisem zapornikov in pesmimi so v zavodu simbolično ugašali luči, tako, da so ob sklepu prireditve po parku gorele le še sveče v opomin in spomin. "Veseli smo, da danes Zavod svetega Stanislava živi in dela v miru, da lahko danes gradi na pozitivnih vrednotah, ki si jih je ob ustanovitvi zamislil škof Anton Bonaventura Jeglič," je bilo povedano ob sklepu prireditve.

Sicer je zavodski park ta večer razsvetljevalo 170 svečk, ki so ponazarjale pretečena leta od začetka soške fronte, ki je zavod spremenila v bolnišnico, ter pretečena leta od konca druge svetovne vojne, med katero je bil zavod v nemških rokah zbirni center za izganjanje slovenskega prebivalstva, po njej pa zbirni center za vrnjene domobrance in preiskovalni zapor politične policije OZNE. "Te luči smo prižgali v spomin na vsa življenja, ki so ugasnila v tragičnih dogodkih," so zapisali po slovesnosti v Zavodu sv. Stanislava.