VIDEO: Srečanje papeža z duhovniki, redovniki in redovnicami

Cerkev po svetu | 06.06.2015, 17:10

Po sveti maši je papež Frančišek odšel na nunciaturo, kjer je kosil s škofi Bosne in Hercegovine. Z njimi se je sveti oče že srečal in sicer 16. marca letos, ko jih je sprejel v avdienco med njihovim obiskom ad limina apostolorum. Nunciatura je bila ustanovljena 18. avgusta 1992, ko je Vatikan vzpostavil bilateralne odnose z državo. Sedanji nuncij, Luigi Pezzuto, je bil imenovan za nuncija Bosne in Hercegovine ter Črne gore 17. novembra 2012.

Prvi popoldanski dogodek papeževa obiska v Sarajevu je srečanje z duhovniki, redovniki in redovnicami ter semeniščniki.

Sveti oče jih bo nagovoril v sarajevski katedrali, ki je posvečena Jezusovemu Srcu. Le-ta je sedež nadškofije Vrhbosna, zgrajena pa je bila leta 1889 v neogotskem slogu z elementi romanske arhitekture.

Papeža je najprej pozdravil kardinal Vinko Puljić. Izrazil je njihovo veliko veselje zaradi prisotnosti svetega očeta med njimi. Spregovoril je tudi o razcvetu poklicev pred vojno, sledil pa je krvav konflikt, zaradi katerega so mnogi pobegnili iz dežele. Zato danes po besedah kardinala Puljića od papeža pričakujejo opogumljajočo besedo, da bodo lahko šli z upanjem naprej.

Papež je nato prisluhnil pričevanju duhovnika Znovimora Matijevića, ki je sam odraščal s svojo materjo. Opisal je svoje pastoralno delovanje v župniji, kjer je bilo le 50 katoličanov v večinsko pravoslavnem mestu. Spregovoril je o nevarnosti med vojno, vendar ni želel pobegniti, ampak je ostal s svojimi verniki. Tudi mnogi drugi duhovniki so to storili in osem med njimi jih je bilo ubitih. 1992 so ga po maši ugrabili vojaki in odpeljali v Knin, večkrat so ga pretepali do nezavesti in zahtevali, da na TV zatrdi, da so katoličani vojaški zločinci. Vendar ni klonil. Na koncu so ga odpeljali v bolnišnico v zelo težkem stanju. Njegov organizem ni več sprejemal hrane in vode, dodajali so mu tudi transfuzijo. Ker škof ni mogel do njega, ga je obiskal pravoslavni škof, kar mu je dalo upanje. Po zdravljenju so ga zamenjali kot vojnega ujetnika.

Svetemu očetu se je zahvalil, da je prišel med nje, da bi prinesel besede miru in upanja. Prepričan je namreč, da je njegov obisk balzam za rane mnogih, ki so trpeli še bolj kot on. Zaželel je, da bi tudi tistim, ki delali zlo, njegov obisk pomagal, da bi delali dobro.

Zaradi trpljenja, ki ga je preživel je zbolel za multiplo sklerozo, vendar od srca odpušča vsem, ki so mu zadali trpljenje. Zanje moli, da bi se spreobrnili.

Zatem je spregovoril frančiškan p. Jozo Puškarić, ki izhaja iz številne družine. Njegova župnija je bila bogata z duhovnimi poklici, tako so tudi njegove tri sestre postale redovnice. Tudi on je doživel strahote vojne. Srbski policisti so marca leta 1992 prišli v župnišče in ga skupaj z župljani odvedli v taborišče, kjer je ostal 4 mesece. Dnevi so bili dolgi, saj so jih napolnjevali strah in negotovost. Živeli so v strašnih pogojih, ves čas lačni in žejni; brez higiene, vsak dan so jih maltretirali in mučili. Njega so tudi petkrat na noč klicali na mučenja. Ob tem so mu zlomili tri rebra. Prepričan je, da tega nihče ne bi zmogel sam, brez pomoči ljudi in predvsem Boga.

Njemu je zelo pomagala neka gospa Fatima, muslimanka, ki je sedaj v ZDA. Samo upanje in vera v Boga so mu dajale moč za vsak dan posebej. Molitev je delala čudeže, sam je doživljal uslišanja na priprošnjo Marije in drugih svetnikov. Enkrat je zaželel, da bi smrt končala njegove muke, saj mu je bilo tako zelo težko. Prepričan pa je bil tudi, da ga bodo tako ali tako ubili. Celo prosil je za smrt. Vendar pa je vedel, da mora živeti in pričevati za strahote vojne. Izrazil je hvaležnost Gospodu, da nikoli ni sovražil svojih mučiteljev, saj so ga tega učili že starši.

Po težki vojni izkušnji skupaj s papežem Janezom Pavlom vzklika: Nikoli več vojne! Svetega očeta pa je prosil za molitve.

S. Ljubica Šekelja pa je povedala, da so do začetka vojne sestre delovale v domu za ostarele, kjer so bili varovanci vseh narodov. Med vojno pa so prišli mnogi arabski vojaki. 1993 so v župnišče prišli tuji vojaki in so jo prisilili, da gre z njimi na tovornjak. Tam je že bil bolan župnik in trije delavci Karitas. Povedala je, kako so jih vojaki poniževali in jim zavezali oči. Odpeljali so jih v njihovo središče, v majhno sobico in jim pobrali vse stvari. Od župnika so zahtevali, naj pohodi njen rožni venec, sicer bodo sestro zaklali. Ona je rekla, naj jo ubijejo, samo rožnega venca naj ne pohodijo.

Zatem so ji vzeli redovniški prstan, vojak pa jim je dejal, da mu je puška mama in oče ter otroci in udaril je sestro s puško po glavi. Župnik je vsem dal odvezo, kar jim je dajalo upanje. Vojaki so od sestre zahtevali, da jim preda križ in pove svoje ime. Na čelo so ji namerili puško in zahtevali, da zatrdi, da je islam najmočnejša vera. Kljub temu, da ni popustila, je niso ubili in jo celo izpustili. Sestre so jo čakale v molitvi in med solzami.

Papežu se je zahvalila za njegov obisk in ga prosila, da jih utrdi v veri. Povedala je, da vsem mučiteljem odpustila, saj je bila Božja milost na njeni strani.

Papež je imel pripravljen govor, vendar je dejal, da po mora teh pričevanjih govoriti iz srca. Oni so spregovorili o svojem življenju, o izkušnjah in tudi težkih stvareh. Pričevanja so govorila sama po sebi. „To je spomin vašega naroda, narod, ki pozabi svoj spomin, nima prihodnosti. To je spomin vaših in očetov“. Po papeževih besedah so sicer govorili samo trije, vendar so za njimi še mnogi drugi, ki so prav tako trpeli. Zato je znova poudaril: „Nimate pravice pozabiti vaše zgodovine. To pa ne zato, da bi se maščevali, ampak da bi gradili mir; ne da bi na to gledali na nekaj čudnega, kar se je dogajalo, ampak da bi ljubili, kot oni. V vaši krvi in vašem poklicu je njihova kri in poklic mnogih“. Spomnil je na besede apostola Pavla, ki pravi: „Ne pozabite vaših prednikov, tistih, ki so vam posredovali vero“. Prav ti mučenci so po papeževih besedah posredovali svojim bratom in sestram, kako se živi vero.

Zatem je spregovoril o besedah, ki so mu ostale v srcu po pričevanjih. Prva med njimi je beseda odpuščanje. „Če človek, ki se je posvetil Gospodu, ne zna odpustiti, ne služi ničemur“, je poudaril in dodal, da ni težko odpustiti nekomu, s katerim se skregal, ali je slabo govoril o tebi, tistemu, ki te muči in te hoče ubiti, pa je težko odpustiti. Prav ti pričevalci pa pridigajo o tem, kako to storiti.

Druga beseda mu je ostala tudi o 120 dneh, ki jih je redovnik preživel v taborišču. Duh sveta nas spodbuja, da bi pozabili trpljenje naših prednikov, je poudaril. V taborišču je bila vsaka minuta mučenje: živeti vsi skupaj, umazani, brez hrane in vode. „In mi se pritožujemo, če nas boli zob, ali pa ko hočemo imeti TV v svoji sobi, ali pa opravljamo predstojnico, če obrok ni ravno najboljši. Ne pozabite prosim pričevanj teh vaših prednikov. Pomislite, koliko so pretrpeli“, je dejal sveti oče in dodal: „Pomislite na tistih 6 litrov krvi, ki jih je prejel duhovnik po mučenju. Živite življenje dostojno križa Jezusa Kristusa“.

Redovnice, duhovniki, škofi, ki so posvetni, so po papeževih besedah karikatura njihove poklicanosti, nimajo spomina na svoje prednike in na Križanega Jezusa.

Zatem pa je spomnil tudi na dve dobri dejanji: na vojaka, ki je dal hruško redovnici in na gospo muslimanko, ki je dala duhovniku za jesti. Po papeževih besedah smo namreč vsi bratje. Tudi tisti kruti vojak je mogoče pomislil na svojo mamo in naredil nekaj dobrega. Ta muslimanska je bil nad verskimi razlikami, verovala je v Boga in delala dobro. „Iščite dobro v vseh. Vsi smo Božji otroci, vsi imajo v sebi seme dobrote“.

Vse zbrane je povabil, naj nikoli ne pozabijo teh pričevanj ter jih prosil naj molijo za družine, saj iz njih izhajajo tudi duhovni poklici.

Ob sklepu je poudaril, da je to bila kruta zgodovina, ampak tudi danes je veliko teh krutosti. Povabil jih je naj bodo vedno nežni, bratski polni odpuščanja ter prinašajo Kristusov križ. Sveta Mati Cerkev jih namreč želi prav takšne: majhne mučence poleg teh velikih mučencev; male pričevalce poleg teh velikih pričevalcev.