Otroci
Papež Frančišek: Ne pozabimo atentatov na življenje!
Rok Mihevc
Na avdienci s papežem Frančiškom so danes bili člani Združenja znanost in življenje, ki letos praznuje deseto obletnico ustanovitve. Sveti oče jih je spodbudil k oblikovanju »prenovljene kulture življenja«, ki bo »znala vzpostaviti mreže zaupanja in vzajemnosti« ter ponuditi »obzorja miru, usmiljenja in občestva«.
Ne pozabimo na vse atentate na svetost človeškega življenja
V papeževem govoru je posebej odmeval izraz »atentat na življenje«. Po njegovih besedah se stopnja napredka neke civilizacije ocenjuje bolj po tem, koliko je ta zmožna varovati življenje, predvsem v njegovih najbolj krhkih fazah, kot pa po razširjenosti tehnoloških naprav. »Ko govorimo o človeku, nikoli ne pozabimo na vse atentate na svetost človeškega življenja,« je poudaril in začel naštevati: »Atentat na življenje je splav. Atentat na življenje je pustiti umreti naše brate na barkah v Sicilijski ožini. Atentat na življenje je smrt na delu, ker se ne spoštujejo minimalni varnostni pogoji. Atentat na življenje je smrt zaradi podhranjenosti. Atentat na življenje so terorizem, vojna, nasilje, a tudi evtanazija. Ljubiti življenje pomeni vedno skrbeti za drugega, hoteti mu dobro, gojiti in spoštovati njegovo transcendento dostojanstvo.«
Izstopiti, da bi se srečali. Srečati se, da bi se podpirali
Sicer pa je papež Frančišek izpostavil, da je prizadevanje Združenja znanost in življenje za človeško osebo pomembno in spodbudno. Varovanje in vlaganje v življenje predstavljata temeljno nalogo, in to še toliko bolj v družbi, ki je zaznamovana z negativno logiko odpadkov. Papež zato združenje vidi kot »roke, ki se stegujejo proti drugim rokam in podpirajo življenje«. Pri njihovem delu jih vodijo drže odprtosti, pozornosti in bližine človeku v njegovi konkretni situaciji. »Roke, ki se sklenejo, ne zagotavljajo samo solidarnosti in ravnotežja, ampak prav tako prenašajo človeško toplino.« Člani združenja postavljajo v središče dve bistveni dejavnosti: »izstopiti, da bi se srečali, in srečati se, da bi se podpirali«. Dinamizem tega gibanja gre iz centra proti periferijam. »V središču pa je Kristus,« je dodal papež.
Ko znanje pozabi na stik z življenjem, postane sterilno
Kristusova ljubezen nas spodbuja, da postanemo služabniki malih in ostarelih, vsakega moškega in vsake ženske, ki jim je treba priznati in varovati primarno pravico do življenja, je nadaljeval sveti oče. Izpostavil je, da je življenje v svoji neizmerljivi globni izvor in spremljevalec celotne znanstvene poti. Čudež življenja je tisti, ki vedno postavi v krizo kakšno obliko znanstvenega domnevanja in tako povrne primat čudovitosti in lepoti. Kristus, ki daje luč človeku in svetu, na ta način razsvetljuje pot, da bi znanost bila vedno védenje, ki je v službi življenja. Ko te luči ni, ko znanje pozabi na stik z življenjem, postane sterilno. Frančišek je člane združenja pri tem povabil, naj vedno ohranjajo pogled uprt v svetost vsake človeške osebe, da bi znanost bila zares v službi človeka in ne človek v službi znanosti.
Upanje in prihodnost ustvarjajo rodovitni odnosi
Sveti oče je v govoru še poudaril, da pravična družba priznava pravico do življenja od spočetja do naravne smrti kot primarno. »A želel bi, da gremo onkraj,« je dodal, »in s pozornostjo razmislimo o času, ki povezuje začetek s koncem.« Ko priznavamo neprecenljivo vrednost človeškega življenja, moramo prav tako premisliti, kako ga uporabljamo. »Življenje je predvsem dar. A ta resničnost ustvarja upanje in prihodnost, če se jo oživlja z rodovitnimi vezmi, družinskimi in družbenimi odnosi, ki odpirajo nove perspektive,« je še zatrdil papež Frančišek.
